Adrian P. Kezele: Vidimo in čutimo le majhen del stvarnosti
Adrian P. Kezele je hrvaški pisatelj, terapevt in raziskovalec zavesti, ki je v svoji karieri napisal več kot 50 knjig s področij duhovnosti, meditacije iosebne rasti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Vaša zadnja knjiga nosi naslov 59 plus – Najboljše šele prihaja. Jaz sem 59 plus. In me je kar malo strah tega, kar prihaja. Upokojitev, manj obetavni dnevi … obzorja se ožijo. Mi lahko pomagate, prosim?
Knjiga 59+ vam bo zagotovo pomagala! V njej boste izvedeli marsikaj, kar lahko spremeni vaš pogled na leta, ki so pred vami. To pa je šele prvi korak. Ko se naš odnos do starosti spremeni, začne tudi naše telo delovati po drugačnem programu. Nato si mora vsak pomagati še sam, saj sprememba prepričanj sama po sebi ni dovolj. Knjiga prinaša tudi jasno opisane strategije in metode, kako zrelo obdobje – torej čas med 60. in 90. letom – resnično spremeniti v najboljše obdobje življenja.
Vseeno bi vas prosila, da greva malo globlje. Kako, zakaj trdite, da najboljše šele prihaja, in kako lahko prepričamo sami sebe, da lahko živimo bolje, bolj kakovostno, kot smo do zdaj.
Vprašanje staranja je ljudi in znanstvenike od nekdaj močno zanimalo. Genetiki že dolgo poskušajo odkriti, zakaj se staramo, vendar je po popolnem razkritju človeškega genoma postalo jasno, da gena za staranje ni. To pomeni, da biološkega oziroma tako imenovanega »naravnega« razloga za staranje preprosto ni. Podobno spoznanje prihaja tudi iz starodavnega znanja o naravnih ritmih in človeškem življenju. Djotiš uči, da se človeško življenje odvija v štirih tridesetletnih ciklih – skupaj torej traja 120 let. A to niso zgolj leta na koledarju: polna življenjska doba pomeni 120 zdravih, vitalnih in funkcionalnih let.
Ampak vendarle se staramo in umiramo, in to ne pri 120 letih, ampak precej prej. V čem je torej »hakeljc«?
Staranje nima naravnega, biološkega ali karmičnega razloga. Kljub temu se, kot vsi opažamo, staranje dogaja, skupaj z vsemi svojimi negativnimi učinki. Vzroki so epigenetske narave, torej izvirajo iz biološkega sloja, ki obdaja gene in določa, kateri se bodo aktivirali, kateri ne, ter kako se bo to zgodilo. Sprememba tega dela naše biologije ni preprosta niti neposredna, vendar je vsekakor mogoča. Knjiga 59 plus opisuje strategije in metode, kako to doseči. V osnovi gre za spremembe življenjskega sloga – prehrano, gibanje, notranji mir, ohranjanje življenjske strasti in podobno. Poleg tega pa se priporoča tudi posebna metoda, tako imenovana »NLF branja«, ki deluje na globoko psihološki, posledično pa tudi biološki ravni.
Imate otroke, ženo? Kaj počnete skupaj in kako ohranjate uspešno družinsko življenje?
Če bi bil uspeh družinskega življenja merjen samo po določenih okvirih, potem to vprašanje ni zame – saj sem te okvirje že davno presegel. Če pa uspeh merimo po kakovosti odnosov, potem lahko rečem, da sem zelo zadovoljen. Imam sina, starega 35 let, ki trdno stoji na svojih nogah – z mojo polno podporo. Moja partnerica Emina je moja desna roka – tako kot sem jaz njena – pri vsem, kar počneva. Preostanek družine … tega ne merim po krvni povezanosti, temveč po duhovni. Žalostno je, da številni mislijo, da si družine ne izbiramo. Seveda si jo. Kraj, kjer smo rojeni, je le odskočna deska – vse drugo je odvisno od nas samih.
V svojih knjigah pogosto omenjate zavest, višjo zavest in t. i. šesto stanje zavesti. Kaj pravzaprav pomeni ta izraz, šesto stanje zavesti?
Tisto, kar vidimo in čutimo okoli sebe – torej naša stvarnost, kot jo zaznavamo s čutili – je le del resnične, celovite stvarnosti. Majhen del. Približno tako majhen.
Kot je Zemlja majhen košček vesolja. Predstavljajte si, da bi zaznavali dvakrat več. Vaša stvarnost bi se spremenila – svet okoli sebe in v sebi bi doživljali popolnoma drugače. Zdaj pa si predstavljajte, da vidite in čutite vse – celotno stvarnost, takšno, kot je. Ne le njenih delčkov ali filtriranega pogleda, temveč celoto. To se skriva za izrazom šesto stanje zavesti. Ime samo po sebi ni pomembno – obstajajo razlogi, zakaj prav šesto, ne pa sedmo ali dvanajsto, a razlaga bi bila za intervju verjetno preveč podrobna. O tem obstajajo knjige – za tiste, ki želijo izvedeti več. (nasmeh)
V vaših knjigah in na vaših predavanjih poudarjate velik pomen meditacije. Slišala sem, da meditacija spreminja možgane. Je to res? Kaj dobrega po vašem mnenju prinese človeku poglobljena meditacija? Je pomembno, katero vrsto meditacije izberemo?
Izraz meditacija je danes precej zlorabljen. Zato tudi sprašujete o vrstah. Ljudje, ne da bi zares vedeli, kaj meditacija je, so pod ta pojem uvrstili vse mogoče. Nekateri se koncentrirajo, drugi razmišljajo o ljubezni, tretji vizualizirajo čakre ... Meditacija pa je le ena stvar – postopno umirjanje miselne dejavnosti, dokler ne preneha vsaka aktivnost in ostane le zavest sama, čisto bivanje, čista prisotnost brez vsebine. Zato ni vseeno, kaj počnete, ne glede na to, kako to imenujete. Če izvajate koncentracijo, vizualizacijo, sugestijo, programiranje, kontemplacijo, energijske ali zvočne terapije – v redu, če vam to ustreza. Toda to še ni meditacija. Takšne prakse lahko le po naključju vodijo do stanja čiste zavesti brez vsebine.
Kaj pa je prava meditacija?
Če pa imate sistematičen pristop, ki vas neposredno popelje v to izkušnjo, potem lahko rečemo, da resnično izvajate meditacijo. Koristi takšne izkušnje so izjemne – od odpravljanja stresa in napetosti, zmanjševanja psihosomatskih motenj, odpravljanja odvisnosti, izboljšanja telesnega zdravja, povečanja mentalnih sposobnosti in kakovosti odnosov pa vse do razvoja zavesti v smeri doživljanja resnične stvarnosti.
Reciva še kakšno o ljubezni – o brezpogojni in vsakovrstni ljubezni. Pravite, da ljubezni ni nikoli preveč. A to trdite v času, ko se mnogo ljudi izogiba čustvom, želijo živeti čim bolj pragmatično, opevajo samskost in spolnost brez čustev.
Nisem vedel, da je svet v tako slabem stanju! Če je to res, je žalostno. Mislim pa, da nihče v resnici ne želi živeti brez občutkov – to je preprosto nemogoče. Tisto, čemur se ljudje v resnici želijo izogniti, sta bolečina in čustvena rana. Napačno sklepajo, da so za bolečino kriva čustva, in se zato odločijo, da jih bodo potlačili, v upanju, da se bodo tako počutili bolje. Vidite paradoks v tem? Potiskamo čustva, da bi se počutili bolje! Ne, ljudje ne želijo živeti brez občutkov. Želijo se počutiti dobro. Želijo ljubiti in biti ljubljeni – le da žal ne vedo, kako. Naučili so nas – poudarjam – naučili, da je ljubezen posesivna, da je ljubosumje naravno, da nam tisti, ki jih imamo radi, pripadajo. Naučili smo se veliko napačnih stvari o ljubezni. Zdaj bi se jih morali »odučiti« in se vrniti k naravnemu, pristnemu doživljanju čustev. A o tem imamo žal premalo informacij. Prav zaradi pomanjkanja znanja o ljubezni se verjetno dogaja to, kar ste opisali v vprašanju.
Če z mislimi lahko spreminjamo resničnost, kot pravite – kako naj se naučimo misliti samo dobre misli, tiste, ki nam pomagajo k boljšemu življenju?
Oh, vaše vprašanje – brez zamere – odraža precej razširjeno, a površno predstavo o duhovnosti. Resničnost je nekoliko drugačna. Najprej: z mislimi ne boste spremenili stvarnosti. Misli so vaša stvarnost. Drugič, tisto, kar vi danes mislite, da so dobre misli, se lahko čez čas izkaže za napačno, saj nikoli nimate vseh informacij o tem, kaj je za vas res dobro in kaj ne. Ni mogoče »naučiti se misliti samo dobre misli«. Lahko pa odstranite iluzije iz svojega življenja – vse odvečno, vse maske in drame, s katerimi se poistovetite (tudi tisto, da morate biti vedno dobri in pozitivni). Ko enkrat postanete pristni in resnični, vam ne bo treba skrbeti, kakšne misli imate. Tudi te bodo postale pristne – tako kot vi sami.
Kako pa naj rešimo stanja, kot sta anksioznost in depresija? Z mislimi? Ali s tabletami?
Ne bi želel dajati lahkotnih ali neutemeljenih izjav, saj je depresija resna bolezen, ki ima lahko različne vzroke. Zdravljenje teh stanj bi prepustil medicinskim in drugim strokovnjakom. Toda večina ljudi je zaradi stresa in pritiskov sodobnega življenja že skoraj na robu duševnih motenj, zato je smiselno govoriti o preprečevanju takih stanj. In tu imam jasen odgovor: najpomembnejše je vzpostaviti notranji mir – s kakovostno tehniko meditacije, moja priporočila gredo v smer integralne meditacije. A tudi meditacija ni čarobna paličica – dopolniti jo je treba s spremembo življenjskega sloga, z redno telesno dejavnostjo in zdravo prehrano.
Potem pa vas prosim, da mi poveste nekaj več o integralni meditaciji, ki jo priporočate.
Integralna meditacija je prava meditacija – kot sem že poudaril v enem od prejšnjih odgovorov. Njena struktura je zasnovana tako, da človeka na najhitrejši možen način popelje v popolnoma umirjeno stanje zavesti – v čisto zavest, zavest brez vsebine. Postopek je preprost, a hkrati izjemno nežen in občutljiv. Danes je to še posebej pomembno, saj so ljudje pogosto »kontaminirani« z napačnimi predstavami o meditaciji – da gre za vizualizacijo, koncentracijo ali sugestijo. Zaradi teh zmot pogosto težko sprejmejo skoraj radikalno preprostost pravilnega meditativnega postopka. Integralna meditacija ima še eno ključno značilnost: popolnoma je individualizirana. To pomeni, da je del metodologije prilagojen vsakemu posamezniku posebej. Prav ta individualizacija ji daje moč in hkrati ohranja njeno preprostost.
Kakšne učinke ima na človeka taka meditacija?
Neposredni učinki integralne meditacije so zmanjšanje stresa in napetosti, izboljšano razpoloženje, več energije, manj zdravstvenih težav, povečana ustvarjalnost in učinkovitost – skratka, številni praktični rezultati. Vendar ima samo izkustvo popolnoma mirne, nepremične zavesti še veliko globlji, preobražajoč učinek. To izkustvo predstavlja temelj vsakega duhovnega razvoja in rasti zavesti. V skoraj pol stoletja raziskovanja duhovnosti sem spoznal najrazličnejše metode. Z vsem tem znanjem in izkušnjami lahko danes mirno rečem, da je integralna meditacija najpreprostejša, najbolj univerzalna in najučinkovitejša. Prav zato jo priporočam vsakomur.
Pravite, da je človek duhovno bitje. Duhovnost in zavest raziskujete že 50 let. Kako naj živimo duhovnost? In kako zavest vpliva na materialni svet?
Človek je bitje zavesti. Pridevnik »duhoven« pogosto zmede, saj se zdi, kot da pomeni nekaj nasprotnega »materialnemu«. A človek je hkrati duhoven in materialen – oboje je združeno v pojmu zavesti. Misli, ki jih imamo, občutki, ki jih doživljamo, in vse, kar imenujemo »notranje« ali »duhovno«, so prav tako resnični in narejeni iz iste snovi kot t. i. materialni svet. Zavest ne deluje na materialni svet – zavest ustvarja materialni svet. Vaša percepcija ga oblikuje. Tisto, kar vidite, je rezultat zaznave, ne pa sama stvarnost. Če želite drugače: svet okoli vas je povsem drugačen, kot se vam zdi. Zato pravo vprašanje ni, kako živeti duhovnost, temveč kako živeti resnico – in ne iluzije. Odgovor na to vprašanje nosim že 50 let in bi ga lahko zapisal še v stotine knjig. A ne glede na to, kolikokrat bi ga prebrali, ne bi imeli nič od tega, dokler tega ne bi izkusili sami. Ključ je v izkušnji – vedno v izkušnji.
V izkušnji, pravite. Pravite tudi, da se človek lahko reši le sam. Da mu institucije pri tem ne morejo pomagati. Kako torej? Z notranjim premikom?
Če bi vam zdaj predstavil neko ideologijo, niz pravil »naredi to, ne naredi onega«, s tem ne bi pomagal nič. Življenje je veliko bolj kompleksno – in tudi lepše – od tega. Ko enkrat odstranite vse odvečno, se stvari same postavijo na svoje mesto. Takrat vprašanj ni več. In tu nastopi meditacija. Izkušnja čiste zavesti je temelj, ki spreminja našo stvarnost. Dobra meditacija, umiritev miselne aktivnosti – in nato odpreš oči ter se soočiš z resničnostjo. Ni druge poti. Začnite meditirati. Potem začnite živeti. Pozabite na pravila in se osvobodite vsake indoktrinacije. Ko to storite, življenje ne bo več govorilo skozi vas – zapelo bo.
Ko mi vi to pripovedujete, se sliši enostavno. A do zdaj mi to še ni uspelo. Greva na malo bolj konkretno, trdno, monetarno področje. Zagovarjate kriptovalute in decentralizacijo denarja, ki jih prinašajo. Zakaj po vašem potrebujemo decentralizacijo?
Decentralizacija denarja bi bila dobra, ker bi odpravila umetno in namerno prerazporeditev vrednosti navzgor – proti vrhu finančne piramide.
Kriptovalute so se začele kot odlična ideja, kot ena pomembnejših revolucij v zgodovini človeštva. A nisem več povsem prepričan, da se bo ta ideja uresničila tako, kot je bila zamišljena.
Trenutno sem v fazi opazovanja. Še vedno podpiram načelo decentralizacije, vendar me vse bolj odbija množična pohlepnost, ki se veže na to področje. Videli bomo – čas bo pokazal.
Nekateri verjamejo v Boga, drugi v vesolje, tretji v karmo (eno izmed svojih knjig ste posvetili tudi »izničenju faktorja karme«), četrti v denar, peti v nekaj drugega. V kaj verjamete vi?
Izgubil sem sposobnost verovanja. To se zgodi, ko odstraniš odvečno in se približaš resničnosti takšni, kakršna je. Takrat spoznaš, da vera – bodisi v smislu religije ali prepričanja – spada v otroštvo človeštva in posameznika. Ko nimaš neposrednega dostopa do resničnosti, potrebuješ vero, da se imaš česa oprijeti, da te vodi ali tolaži. A pozneje postane vera nepotrebna. Ostane le čista, nepopačena resničnost – točno takšna, kot je.
Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 12/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Preberite še
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
