Kolumna: Naredi čim bolj hitro in čim bolj tako, kot bom rekel jaz
Uvodni zapis bralkam in bralcem odgovorne urednice revije Obrazi Mateje Špiranec, objavljen v prvi letošnji številki revije.
V kakšno leto smo stopili? Astrološke napovedi ga vidijo kot leto prelomov in zrelosti, v katerem naj bi vladalo manj kaosa in več strukture. To leto naj bi bilo naklonjeno stabilnim odnosom, impulzivne poteze pa naj ne bi naletele na najboljšo podporo planetov. Ampak saj nam v resnici ni treba gledati v zvezde oziroma v astrološke karte, da bi vedeli, da tak način delovanja redkokdaj prinese dolgoročne in učinkovite rešitve.
Je pa današnja družba vodena v smer impulzivnih dejanj – razmišljaj čim manj, naredi in odloči se čim bolj hitro in čim bolj tako, kot bom rekel jaz – kdorkoli že je ta na drugi strani.
Ker to, da je prav to prava rešitev ali pravo dejanje, ki jo in ga iščemo v tistem trenutku, smo nagovorjeni iz vsakega kota.
Dejstvo je, da imamo danes na voljo ogromno informacij in ob poplavi vseh lahko človek hitro izgubi orientacijo. Lahko izvemo ogromno, nato pa ne znamo presoditi, čemu dati prednost. Prav zato so še toliko bolj pomembne jasne vrednote, da nas usmerjajo in vodijo kot notranji kompas tako v naših razmislekih kot dejanjih. Takrat, ko smo pred očmi množice ali pa povsem sami skriti pred mnenji in ocenami drugega. Če so naše osebne vrednote postavljene jasno, je orientacija v življenju veliko lažja.
Kakšne so te vrednote, pa izbira in določa vsak posameznik zase. Naučimo se jih z zgledom. Z doslednostjo v majhnih dejanjih. Z odločitvami, ki morda niso najhitrejše, večkrat tudi ne najlažje, a se kot take izkažejo (dolgoročno) kot pravilne.
Sama ocenjujem, da je na vrhu lestvice vrednot, ki jih danes ljudje najbolj potrebujemo, odgovornost.
Pa ne tista, ki nalaga na naša pleča težka bremena, ki jih moramo tovoriti kot Krpan svojo sol, ampak bolj kot zavedanje, da vsaka naša izbira pušča sled – v osebnih odnosih, javnem prostoru, naši prihodnosti ... Potem pa je tukaj še ena izgubljena vrednota, ki jo današnja družba, začenši s tistimi pri njenem vrhu, na očeh vseh nas tako nedopustno in neokusno tepta. Spoštovanje. Spoštovanje do drugačnega mnenja, do dialoga in do dejstva, da resnica zelo redko pripada le eni strani. Vsak med nami pa bi potreboval tudi pogum, da rečemo ne, tudi takrat, ko bi bilo veliko lažje molčati. Da vztrajamo pri svojih vrednotah tudi takrat, ko populisti promovirajo svojo novo verzijo, ki se zdi v tistem hipu velik hit, a na dolgi rok to nikoli ni.
Tudi v Sloveniji nismo imuni za te »sodobne trende«, med katerimi je tudi degradiranje vsega in vsakega, ki misli drugače. Razklanost v političnem prostoru, medijih in vsakdanjih pogovorih kaže na to, da smo očitno pozabili, da nestrinjanje ni grožnja, ampak temelj demokracije. A v svetu, ki ga pretresajo vojne, napetosti in negotova prihodnost, bi morali biti še posebej pozorni na to, kako govorimo drug z drugim. Normalizacija sovražnega govora in zaničevanje drugega ne bi smela biti dopuščena na nobeni ravni.
Začnimo vsak pri sebi.
Preberite še
E-novice · Novice
