Maja Štamol: Še nikoli ni bilo toliko pozitivnih odzivov
Modna oblikovalka Maja Štamol je letos na LJFW presenetila in na modno pisto poslala kolekcijo, sestavljeno izključno iz plaščev.
Kako to, da ste se svojo letošnjo jesensko-zimsko kolekcijo odločili posvetiti plaščem?
Številni svetovni kreatorji so plašč v središče modne pozornosti postavili že pred nekaj sezonami, v zadnjih nekaj zimah je njegova priljubljenost naraščala in letos je med med modnimi navdušenkami dosegla vrhunec. Plašč je namreč eden tistih vrhunskih kosov v garderobi, ki morda pride na sprednje obešalnike le za nekaj mesecev v letu, a je takrat najpomembnejši v garderobi. Hkrati pa še zdaleč ni preprosto najti kakovostnega, vrhunsko izdelanega zimskega plašča z značajem. Velikokrat je tudi v finančnem smislu modna investicija sezone, zato je prav, da se ženska vanj – preden ga kupi – resnično zaljubi.
Z vsem omenjenim v mislih sem že avgusta sklenila, da bomo letos za LJFW izdelali samo plašče, in to napovedala v ateljeju! Priznati moram, da sem bila z odločitvijo zelo zadovoljna, je pa bila sodelavka sprva šokirana.
Lotili sva se izziva, saj sem želela zasnovati kolekcijo, v kateri vsak model igra svojo melodijo elegance, unikatnosti in udobja, popoln preplet klasičnih krojev z modernimi poudarki in detajli. Tako je nastalo 14 krasnih modelov in gledalci so bili navdušeni. Zanimivo je tudi, da so si prav zaradi tega v poplavi modnih revij mojo vsi zapomnili, saj gledalcem misli niso begale od enega kosa k drugemu, ampak so se pred njimi zvrstili le plašči v treh osnovnih barvah: črni, sivi in kamelji. Na videz je bila kolekcija preprosta, ampak vsak plašč je pripovedoval svojo zgodbo, očaral s (samo)svojimi detajli in pritegnil z unikatnim karakterjem.
Prvič letos kolekcije za na pisto nisem stilirala sama, ampak sem to delo prepustila mlademu stilistu Timoteju Roscu, ročno izdelan nakit je izdelala moja hčerka Žani Luisa, natikače z dodatkom krzna pa smo izdelali z mojimi dolgoletnimi sodelavci iz Kopitarne.
Zdaj že lahko rečem, da še nikoli do zdaj za nobeno mojo kolekcijo ni bilo toliko pozitivnih odzivov.
Zaupajte nam, kako pravzaprav nastaja kolekcija za predstavitev na vsakoletni modni reviji, ki tradicionalno daje ton vaši ustvarjalnosti skozi leto.
Zasnovati in izdelati kolekcijo je zame vsakič svojevrsten izziv. Ideja zanjo namreč še zdaleč ni stvar trenutnega navdiha, ampak je rezultat ustvarjalnega procesa daljšega obdobja. Spremljaš svetovne trende, opazuješ ulično modo, prisluhneš svojim strankam in na koncu ostaneš zvest sebi in svojemu stilu.
Po vsem naštetem sledijo risanje kolekcije, izdelava prvih krojev, detajlov, vzorčnih kosov, testiranje in šele potem izdelava končnega izdelka.
Pri tem je treba vedeti, da smo majhen atelje z dvema zaposlenima, z občasno zunanjo pomočjo pri izdelavi mini serije ali posameznih kosov. Tako je za nas izdelava kolekcije vsakič velik finančni zalogaj in zato mora biti še toliko bolj premišljena. Velika razlika v izdelavi kolekcije med nami in velikimi podjetji je namreč ta, da mi modelov, ki jih predstavimo javnosti, potem ne izdelamo v velikanskem številu, recimo sto ali tisoč kosov. Gre za maloštevilne ponovitve, v katerih je treba upoštevati tudi vse stroške, ki so nastali pri razvoju kolekcije. Razdelitev tega stroška pa se seveda močno razlikuje, ali na koncu izdelaš 100 ali pet kosov vsakega modela.
Za lažjo predstavo: kolekcija plaščev je nastajala dva meseca, v teh dveh mesecih s sodelavko nisva zaslužili za plače in tekoče stroške z drugimi naročili, saj se časovno preprosto ni izšlo.
Če nam teh plaščev po predstavitvi ne bi uspelo prodati, bi bili krepko v minusu. Vsako leto doslej sem za na pisto pripravljala kolekcijo, ki je vključevala različne kose oblačil. Od tistih zelo nosljivih do tistih, ki so bili všečni le za šov, pozneje pa so obtičali v predalu. Vedeti je treba tudi, da manekenke zaradi vitkosti po merah močno odstopajo od mer realnih strank, ki posamezno kreacijo na koncu kupijo. Tako se pogosto zgodi, da modeli za revije na koncu zaradi velikosti obtičijo v predalih in postanejo smeti. V duhu trajnosti smo želeli izdelati tudi čim manj neuporabnih oblačil, drugi razlog pa so odzivi strank, ki so ves čas govorile, da ne najdejo lepega, dovršeno izdelanega in kakovostnega plašča.
Dejali ste, da je plašč večen kos – torej ni podvržen spreminjajočim se modnim trendom?
Tako je, moje prepričanje je, da mora biti plašč nosljiv več let, torej ne sme biti pretirano trendovski, pa vendar ne staromoden. Pogoj za dolgo življenjsko dobo pa je, jasno, kakovosten material.
Kako bi torej opisali svojo kolekcija plaščev, po čem je drugačna, posebna?
Rekla bi, da je izdelana v mojem stilu. Ob nekoliko samosvojem, dovršenem kroju vsak plašč določajo posebni detajli, zaradi katerih je zanimiv, drugačen, poln življenja. A ob tem niso kričečih barv, kar še ne pomeni, da jih po naročilu ne moremo izdelati tudi v (še) bolj vpadljivih barvnih odtenkih.
Sama sem izbrala črno, sivo in kameljo barvo, saj so to barve, ki se odlično kombinirajo k drugim barvam oblačil in nikoli zares ne gredo iz mode.
Kroji so zelo različni, največ je rahlo ohlapnih krojev, ki so praktični, saj lahko tako pod plašč oblečeš tudi blejzer in se v njem ne počutiš utesnjeno. A ker niso vsi ljubitelji prevelikih plaščev, smo predstavili tudi povsem raven, minimalistični kroj v črni barvi. Ta je najbolj klasičen in, zanimivo, edini, ki je še na voljo in ga nismo izdelali v nobeni drugi barvi. Zelo všečen je bil tudi kratek »cape«, zelo nosljiv kos za vse tiste, ki so veliko v avtu in želijo nekaj obleči čez druga oblačila, predvsem za tiste kratke izhode v mesto ...
Celoten članek in kolekcijo izjemnim plaščev poiščite v reviji Obrazi 01/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
