Miran Juršič MPA

Modre besede dr. Svetlane Slapšak so se me dotaknile in še danes velikokrat v pogovoru citiram njen stavek, da je ravno to, da ženske niso nič boljše od moških, pa tudi nič slabše ne, bistvo enakopravnosti. 

V knjigi Moje mačkoljubne zgodbe pišete o mačkah, ki ste jih imeli, pa seveda o svojem življenju. Tudi o svojem bivanju v Grčiji med revolucijo leta 1973. Ko ste na cesti hodili mimo trupel, mimo krvi … Kako preboliš tako izkušnjo?

Tega ne preboliš. Od vsega, kar sem izkusila v živo, je to nekaj najbolj groznega. Videla sem svoje mrtve, ampak je to nekaj popolnoma drugačnega. Tam pa sem na lastne oči videla, kako mečejo ljudi v lažne avtomobile plavega križa in jih tam pretepajo … Po teh dogodkih je bilo uradno sporočeno, da je bilo 40 žrtev, hkrati pa številni pripovedujejo, da so družine prejele obvestila in opomine, da o tem ne smejo govoriti.

Tako še danes ne vemo, koliko zelo mladih ljudi, študentov, je umrlo v tej noči 17. novembra.

Takrat ste bili še zelo mladi, okoli 25, 26 let ste imeli. Vas je to zaznamovalo, usmerilo v aktivizem?

Ja, na zelo specifičen način. Svojo pot sem začela leta 1968 in bilo mi je jasno, kam grem.

V letu, ko sem prejela nagrado kot najboljša študentka celotne beograjske univerze, so mi tudi odvzeli potni list in preprečili vsakršno kariero, objavljanje.

Od leta 1968 do 1973 sem živela v atmosferi nekakšne urbane ilegale. V Grčijo sem se odpravila, da nekako za rep ujamem znanstveno kariero – dobila sem državno štipendijo in tudi potni list – to drugo kot članica zbora!

V tretjem tednu sem se odpravila v Arheološki muzej: sosedna stavba je Politehnika, fakulteta in center upora – mimogrede sem padla v revolucijo. Postalo mi je jasno, da je to moja usoda, da se moram ukvarjati tudi s tem, čeprav imam najraje raziskovanje, pisanje in delo med knjigami. Takrat je bila sprejeta odločitev, da bom poskušala delati skupaj eno in drugo.

Miran Juršič MPA

Potem ste spoznali svojega moža …

Ja. Leta 1974, 31. januarja se je javil novi štipendist iz Jugoslavije.

Ki ga sploh niste bili veseli …

Ne, absolutno ne! (smeh)

In ste ga menda na prvi pogled zasovražili …

Res je! Imela sem odlično mednarodno družbo. Zato, da bi nasprotovala javnemu globalnemu mnenju, je grška diktatura sprejela ogromno ljudi, ki niso bili zaželeni v svojih državah. Delila sem si stanovanje z Argentinko, ki je bila članica Tupamarosa, med nami so bili Palestinci, nekateri iz organizacije Črni september. To je bila povezava med Palestinci in Japonci, ki so bili tudi moji prijatelji. Potem je bil tam neki Irec iz IRA, ki se je zelo trudil okoli mene.

In potem pride razvajeni Slovenček …

Ja, tako nekako. Deloval je zelo buržujsko. (smeh) Zelo zanimivo je bilo, kako sva doživljala jugoslovansko sedanjost, ker sva bila enako kritična. Posvetila sva se predvsem obisku različnih spomenikov in najini pogovori so bili izrazito konfliktni, ker sva se oba trudila, da pokaževa, koliko veva. In medtem se je nekaj zgodilo …

To je bilo obdobje, ko je policijska ura trajala mesece in ko je vsakič, ko si šel v kakšno institucijo, vojak uperil puško v tvoj trebuh.

Moral si imeti podporo, nekoga, ki je razumel, kaj se je dogajalo v Grčiji in kaj v Jugoslaviji. V praksi sem tako videla, kaj pomeni sokratovski dialog … (smeh)

Rekli ste, da ženska potrebuje moža toliko kot riba kolo. Je Božidar torej vaše kolo?

Nikakor ne! V hiši neke Američanke v Atenah, ki smo jo obiskali, sem videla ta napis na vgrajeni ploščici v kuhinji in me je navdušil. Leta pozneje, v 80. letih, sem to sama izvezla … Bila sem feministka, on je to vedel in se je s tem uradno strinjal. (smeh) Izvezeno sem dala prijateljici, in ko je umrla, se je izgubila sled za tem, nato pa je moja doktorska študentka 40 let pozneje to moje ročno delo videla na nekem bolšjaku v Srbiji.

Miran Juršič MPA

Pa je študentka vedela, da je vaše?

Seveda, saj sem ji prej to povedala, pa tudi v svojem pisanju sem ga omenjala. V 80. letih smo v Beogradu različne ženske nekajkrat letno organizirale festival v zelo prijateljskem inštitutu za ekonomsko obdelavo prostora. Vse smo tekmovale, katera si bo izmislila bolj noro stvar, in tako je pri meni nastalo to ročno delo. Prihajali so partnerji, družine, možje, otroci, živali in smo se noro zabavali! Kakšne originalnosti so tam nastajale! Neka prijateljica je bila izjemno bogata in izredno dobra v šivanju svile – njen svileno perilo bi se lahko prodalo v ekskluzivnih butikih na Zahodu; zaslužka ni bilo, ker smo na koncu bolj ali manj vse medsebojno zamenjale. Enkrat sem nekaj zaslužila, ko sem prinesla celotno kozmetično kolekcijo, kreme in losjone, ki sem jih ustvarila, in so šli za med.

Osebna rast

Milena Miklavčič: "Nekateri ne snamejo mask niti doma pred otroki

Torej ste bili prava vplivnica! Zdaj je namreč popularno, da si sam narediš kremo … Ste torej ljubiteljica kozmetike?

O, ja. S 14 leti sem začela brati francosko Elle, ki jo berem še danes. To je vplivalo na mojo modo, ličila, ženske zadeve. Še danes delam nekatere kreme, losjone, šampone.

Iz česa pa jih izdelujete?

Losjon za lase delam iz fermentiranega riža. Imela sem precej dobro nočno kremo z zelenim čajem in baziliko. Uporabljam tudi kokosovo in olivno olje, rastline, vitamine, sadje, zelenjavo, aloe vero, vosek, med …

Miran Juršič MPA

Saj poznate stereotipe v zvezi s feminističnimi intelektualkami, vi pa se tako radi negujete, kuhate, smejite …

Razen smejanja imam tudi bolj resne vrline, kot sta šivanje in pletenje. V tem sem zelo dobra! Moja velika zmaga je bila, ko sem na razprodaji dobila šivalni stroj, o katerem sem sanjala, za polovično ceno – Toyotin rdeč šivalni stroj Oekake, perfekten dizajn. Imam ga že dve leti, ampak sem morala v tem času pisati knjige. Rada delam tudi kolaže. Te stvari delam občasno, vendar so to zame dragoceni trenutki.

Tudi humor in duhovitost sta za vas pomembna.

To je posledica tega, da sem imela zelo resno babico in šarma ter humorja polno mamo. Ta duhovitost in zabavnost moje mame sta me občasno malo motili, ker sem bila bolj resna, ampak očitno sem to podedovala po njej – vsaj delček. Ona je bila v tem primadona.

Ampak mama je za vas rekla, da se smejite kot umirajoči galeb!

Mislila je, da se obe tako smejiva. To je bila njena definicija, ki kar drži! (smeh) Kot najstnici mi sploh ni bil težko iti k mami in očimu na počitnice, ker je bilo z njimi vedno zabavno. Resno skrb zame pa je prevzela babica, pri kateri sem živela. Ko gledam nazaj, vidim, kako sebična in neumna sem bila.

Moja mama je recimo vsakemu beraču na poti nekaj dala, mene pa je bilo tega tako sram, da ne morem opisati.

Ko sem odrasla, sem končno razumela, da je to nekaj nujnega, in od takrat ne morem mimo berača, ne da bi mu nekaj dala.

Iz intervjuja v reviji Obrazi 07/24. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.

Miran Juršič MPA