Revija Obrazi

Bližamo se koncu leta … Kaj se dogaja s časom? Ali se zdi tako samo meni ali teče res veliko hitreje, kot je tekel včasih?

Še na začetku tega leta smo si obljubljali, da letos si bomo pa le vzeli več časa drug za drugega, se večkrat družili, se potrudili za te skupne trenutke, ki v življenju edino štejejo, pa se zdi, kot da ob vseh obveznostih v dneh ni bilo prostora niti za povabilo na tako druženje, kaj šele za pravo izvedbo ideje. Nekaj ni v redu. Če ne veste, o čem pišem, ste za to lahko globoko hvaležni in le nadaljujte svojo pot življenja, ker za vse žal ni samoumevna. Tisti, ki smo na njej zavijali v napačne smeri in nam te očitno kradejo čas s potenco na dva, pa se bomo morali naučiti pred naslednjim ovinkom ustaviti in temeljito razmisliti, kaj je pravzaprav cilj vsega našega divjanja. Uspeh? Udobje? Užitek? Preživetje? Zakrivanje nemira v nas?

Sašo Radej/MPA

Karkoli že, vse bolj jasno je, da je čas v vse bolj divjem kapitalizmu postal ena najdragocenejših valut. Morda res nismo več finančno revni, a nam primanjkuje časa za počitek, odnose in za osebni razvoj. In paradoks sodobne družbe je, da tehnološki napredek obljublja več prostega časa, v praksi pa ga večina doživlja čedalje manj. Ob takem načinu življenja se niti ne moremo čuditi temu, kar nam sporočajo strokovnjaki na tem področju, da so prazniki pred nami mnogokrat čas, ko se še posebej razkrivajo razpoke v naših odnosih. Bližina, ki naj bi povezovala, postane vir napetosti, trenj in pogosto odpira stare čustvene rane. Seveda, ker je bližina nekaj, kar se ob takem načinu našega življenja niti ne more ustvariti sproti in nam je nepoznana. In saj vemo, da človeku nepoznano včasih ustvari večjo stisko kot poznano, ne glede na to, kaj se skriva za tistim poznanim ...

Seveda svoje tukaj doda še praznična idealizacija, ki praznike predstav­lja kot prizor popolne harmonije, prijaznosti in družinske sreče. Vsak odmik od te podobe hitro vodi v razočaranje in frustracijo, ne le nad drugimi, temveč tudi nad samim seboj. Zaradi visokih pričakovanj, ki so okužena iluzija popolnosti, smo manj tolerantni do povprečnosti in takšna odstopanja so hitro in pogosto motiv za vznik konfliktov. Tudi v najbolj "čarobnem času" leta. In vsi znanci in sosedje to srečo in to popolnost imajo, le nam spet ni uspelo ... Ko pomislite na kaj takega, se spomnite, da ste tudi vi sosedje na drugi strani ulice.

Iskreno ne vem, kaj bi vam zares zaželela. Najraje uresničitev tistega, kar si želite sami, pa se bojim, da številni tudi sami ne vemo več, kaj bi bila prva želja ob zamahu s tisto čudežno palčko z iskricami.

A ljubezen je vedno pravi odgovor. Naj bo samo iskrena. Tudi do sebe, če to že ni začetek vsega. Pot do nje pa bo lažja, če si boste zanjo vzeli čas. Zato vam iz srca privoščim tega.

Srčna hvala, da ostajate z nami, želim si, da bi ostali na drugi strani naših zapisov tudi v letu, ki nam prihaja naproti. Mogoče nam v njem uspe skupaj stopiti kakšen korak v (bolj) pravo smer. Srečno!