Nuša Derenda: Največ se zgodi, ko stopiš iz cone udobja
Z energičnim nastopom in prodornim vokalom se je uvrstila na 7. mesto in si z Darjo Švajger deli status najboljše uvrstitve na tem največjem evropskem glasbenem odru.
Kakšna je razlika med Nušo pred 25 leti, ko je pela Energy, in Nušo, ki letos poje Pleši z nami? Zanima me, tako v glasbenem kot tudi osebnem smislu.
Pred 25 leti je bila Energy moj veliki skok v neznano. Bila je dokaz, da lahko sanje postanejo realnost, če jim daš vse, kar imaš. Takrat je bila energija mladosti, tekmovalnosti, adrenalina. Današnja ustvarjalna drža pa je drugačna. Ni manj intenzivna – le globlja. Danes čutim več svobode, več notranje samozavesti. Ni se mi treba več dokazovati, želim pa navdihovati. Glasbeno si dovolim več igrivosti, več ritma, več modernega zvočnega poguma. Če je bila takrat Energy vzklik, je danes Pleši z nami objem.
Kako sicer začenjate v življenju stvari na novo? Imate težave z začetki ali se jih veselite?
Začetki so zame vedno mešanica vznemirjenja in rahlega strahu – in prav ta kombinacija mi daje ustvarjalni naboj. Vedno sem verjela, da se največ zgodi, ko stopiš iz cone udobja. Zato se novih začetkov ne izogibam; v resnici jih pogosto kar sama prikličem, ko začutim, da se je nekaj “porabilo” ali preživelo. Ko odprem novo poglavje, ga odprem na široko.
Kaj pa z odhajanjem, zaključevanjem, minevanjem … Kakšen odnos imate do tega?
Minevanje je nekaj, čemur se nihče od nas ne more izogniti – lahko pa se naučimo, da ni nujno nekaj temnega. Minevanje je prostor za rast. Je trenutek, ko se poslovimo od stvari, ki nas ne nosijo več naprej. Včasih zaboli, včasih je osvobajajoče, najpogosteje pa je oboje hkrati. A prav zaradi minevanja znam danes bolj ceniti trenutke, ki so pred menoj.
Za kaj vse ste hvaležni?
Za svojo družino, ki pomeni moj dom in moj mir. Hvaležna sem za vso ljubezen, ki sem je deležna že vse življenje. Hvaležna sem za vse ljudi, ki so verjeli vame tudi takrat, ko sama nisem. Hvaležna sem za glasbo, ki je moj dih, moja pot in moj najlepši način pogovora z ljudmi. Vsak aplavz, vsak nasmeh in vsaka zgodba, ki jo ljudje delijo z mano, niso samoumevni, ampak čudeži, ki jih nikoli ne jemljem kot samoumevnih.
Najbolj pa sem hvaležna, da lahko s svojim glasom in energijo razveseljujem ljudi. To je izjemen dar.
Celoten intervju preberite v decembrski številki revije Obrazi 12/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Estrada
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se