Dr. Aleksander Zadel: Na tak način smo izgubili že vnaprej
Klinični psiholog in ugledni slovenski predavatelj navdušuje z energičnim pristopom in preprostimi razlagami psiholoških pojavov, s katerimi vabi k samorefleksiji.
December je evforičen čas, napolnjen z dogajanjem, druženjem, pitjem, nakupovanjem, skratka, potrošništvom. Kaj zares vzbuja občutek vznesenosti v ljudeh med božičnimi in novoletnimi prazniki?
Povezanost in ljubezen. Vse to, kar ste omenili v vprašanju, so plitki in večinoma manj učinkoviti pristopi k razbijanju rutine, otopelosti, bolečine in brezperspektivnosti v življenjih ljudi, ki vidijo svoj uspeh in srečo samo skozi materialne oči. Ti ljudje hlepijo po »črnih petkih«, razprodajah, zadnjih priložnostih za idealno spremembo videza, za zadnjo ponudbo, ki bo izboljšala našo podobo na popolnem selfiju, in na koncu ostanejo prazni. Prazni, kot so popite steklenice slabe penine, ki naj bi priklicala iskrice v očeh, srcih in praznih dušah nas potrošnikov. Občutek vznesenosti se vedno neizogibno poveže v naše predstave, želje in pričakovanja glede odnosov z nam pomembnimi ljudmi. Stik s sorodno dušo, čeprav jo morda poznamo le bežno, je lahko za vsakega od nas razodetje. Pomembni smo lahko tudi sami sebi. Če v kontemplaciji in miru najdemo stik s »pravim seboj«, je tudi to lahko razlog za pravo vznesenost, o kateri sprašujete. Nekateri najdejo mir v ideji rojstva in upanja, ki sta temelj vsakega začetka. Osamljeni, zapuščeni in trpeči, ali pa pravzaprav vsak od nas, lahko mir najdejo tudi v veri, upanju in ljubezni.
Praznični polni urniki postanejo še bolj polni zaradi dodatnega druženja in organizacije. Lahko odnosi in izpolnjevanje družbenih obveznosti vodijo v izgorelost?
Izgorelost ni nikoli posledica tega, da ljudje delajo veliko ali so polno zaposleni. Izgorelost je vedno posledica tega, da v svojem vedenju, ne glede na to, ali je to ozko vezano na delovne obveznosti ali ne, ne vidijo smisla.
Veliko ljudi se slepi s tem, da dela smiselno delo, ker je to pomembno ali dobro plačano. Smiselno delo je vedno povezano s poslanstvom osebe. Človek ne bo nikoli našel smisla v delu samo zato, ker je dobro plačano, prinaša status ali privilegije. Kako lahko odnos z ljubljeno osebo, starši, otroci ali prijatelji pomeni za nekoga socialno obveznost? Tega ne razumem. Za marsikoga med nami bi odnos s temi ljudmi, ki morda niso več živi, pomenil radost in zadovoljstvo, ne socialno obveznost.
Kaj pa obrnjeno – nas lahko urejeni, lepi odnosi oživijo, nam dajejo stabilnost? Čeprav se nenehno poudarja, da moramo biti najprej mi dobro, da smo lahko v zadovoljujočem odnosu?
Bogati, polni in globoki odnosi z drugimi ljudmi so odločilni za naše blagostanje.
Sicer nimam nič proti temu, da smo mi dobro, toda zakaj bi bil to pogoj za zadovoljujoč odnos z nekom? Sam pogosto v izpolnjujočem odnosu s svojimi bližnjimi celim praske, buške in rane, ki si jih kdaj pa kdaj zadam tudi sam. In se v zadovoljujočem odnosu spravljam nazaj k sebi. Biti dobro in ne biti dobro sta samo dve izhodišči, iz katerih zreli ljudje vstopajo v ljubeče, varne in zadovoljujoče odnose. Če pa želimo biti ves čas popolni in »instagramabilni«, potem nas je seveda groza, če gremo na kavo ali čaj z nekom, ko nismo dobro.
Če gremo k prijateljem in bližnjim nastopat, se važit in kazat, da smo zmagovalci življenja, potem smo že vnaprej izgubili.
Lepoto lahko najdemo prav v sposobnosti izražanja svojih slabih občutij, v prošnji za pomoč, ranljivosti … je tudi to tisto, kar ljudi povezuje na globlji ravni? Če je seveda obojestransko in odmisliva drugo skrajnost, izkoriščevalske odnose.
Večina globoke medsebojne povezanosti temelji na tem, da smo s temi ljudmi skupaj prekrmarili težke, zahtevne izzive. V bolečini se ljudje povežejo, ne v zabavi in žuranju. Tudi sam imam rad zabave, toda v stiski se bom naslonil na tistega, ki je preizkušen v poslušanju in medsebojni pomoči, ne v plesu in popivanju. Resnična moč posameznika je v njegovi sposobnosti pokazati svojo ranljivost in nepopolnost. Smejmo se, čeprav ni lahko in ni popolno. Žal danes ljudi, ki se ne morejo izkopati iz svojih stisk, so nemočni in jim je res hudo, prepogosto dojemamo kot »nebodijihtreba«. Hiter, svetleč, popoln, uspešen svet ni za luzerje.
Z novim letom želimo zacveteti, pa se že januarja za številne pojavi sivo obdobje melanholije. 1. in 2. januar sta namenjena počitku, ampak koliko počitka bi povprečen človek zares potreboval od celega leta, da bi lahko s polno žlico zajel novih 12 mesecev?
Vsak zase bi lahko prišel do tega odgovora, če bi del časa, ki ga ima na voljo ob koncu leta, namenil odgovoru na to vprašanje. Ljudje bistveno več časa namenjajo organizaciji novoletne zabave, letnega dopusta ali kakšnega žura s prijatelji kot resnemu premisleku o sebi, svojih potrebah, ciljih, interesih, poslanstvu in vrednotah, ki so jim pomembne.
Številne pa depresija ovije že decembra. Kaj je glavni razlogi za več stisk v tem »veselem« mesecu?
Ljudje od zaslonov svojih telefonov, kjer je ogromno ljudi, drvimo v nakupovalna središča, kjer je ogromno ljudi, in nato v klube, kjer je ogromno ljudi, in na koncu pred televizijo, kjer je ogromno ljudi, in čisto na koncu na zabave, kjer je ogromno ljudi, da bi pokazali, da smo srečni, povezani in uspešni. In potem nas nihče zares ne opazi, niti mi sami sebe ne. In ko objavljamo prekrasne fotografije svoje sreče in uspeha in drugi besno klikajo palce navzgor in srčke in sončke, se zavemo niča, v katerem smo. Zavemo se svoje nezmožnosti živeti v skladu s svojim poslanstvom, ker smo ravnokar živeli poslanstvo potrošniške pošasti, ki se ji udinjamo in ji zvesto služimo, pa če je tu december ali ne.
Je sreča (tudi med prazniki) povezana tudi s finančnimi zmogljivostmi in materialno dobrobitjo?
Tako je! Sreča je neposredno povezana z denarjem in materialno dobrobitjo. Saj ne more biti povezana z ničimer drugim. So pa notranji mir, radost, telesno, duševno in socialno blagostanje povezani z občutki varnosti, povezanosti, sprejemanja, strpnosti, medsebojne pomoči, vzajemnosti in tovarištva z drugimi ljudmi. Vsi sanjaj o večni sreči. Ljudje, igrajte loto, če želite srečo. In bo prišla in seveda tudi jadrno odšla. Če pa želite karkoli trajnega, ne sanjajte o denarju, ki je seveda nujen za življenje, da ne bi bilo pomote.
Med čestitkami pogosto zasledimo, da si ljudje za novo leto želijo zdravja, sreče in uspeha. Kaj pravzaprav je uspeh, kakšen je uspešen posameznik? Kako bi to opredelili kot psiholog, če odmislimo družbene norme, ki promovirajo uspeh kot finančno uspešnost, družino z otroki ...?
Danes se pojem uspeha skoraj vedno povezuje z materialnim blagostanjem. Zame je ta pojem veliko bolj povezan z nematerialnimi dejavniki kot materialnimi. Odnosi z drugimi ljudmi, v prvi vrsti s partnerko, družinskimi člani in prijatelji, ki so prožni, trajni in globoki, me navdajajo z radostjo in notranjim mirom.
Kaj vam pomeni izraz »delati na sebi«? Zakaj je uporabljen glagol »delati«?
»Delati na sebi« pomeni zame nenehno iskanje poti do sebe in drugih. Je prepoznavanje drobnih razlik, ki nastanejo po bogatih izkušnjah, ki jih umeščam v svoje prihodnje odločitve in odgovornost do sebe in drugih. Veste, od drugih ljudi ves čas dobivam povratne informacije o tem, kako so zadovoljni z menoj, poleg tega sem sam vedno sredi razmišljanja o tem, kako sem s seboj zadovoljen sam. In tukaj je vedno kaj za postoriti, vedno so rezerve za izboljšave. Seveda spremembe, ki jih od mene pričakujejo drugi, vedno preverjam s predstavo, ali bom ob tej spremembi bolj zadovoljen s seboj tudi sam.
Poskušam iskati možnosti, kako bi se približal drugim, ne da bi se oddaljil od sebe. Občutek imam, da sem pri tem z leti vse bolj spreten.
Boli me, ker včasih ne znam narediti spremembe, ki bi me zbližala z ljudmi, ki mi pomenijo veliko. Če mi to nazadnje uspe, je veselje ob tem neizmerno. Traja seveda le nekaj časa, ker je spet na vrsti kakšen nov izziv. Tudi to je zame lepota in pestrost življenja. Glagol »delati« je zame nedovršnik, ki se bo dovršil, ko zadnjič zaprem oči.
Kakšen je zdrav odnos do dela? Namreč, kot ste omenili, niso samo prekomerne ure dela tiste, ki vodijo v izgorelost …
Delo je eno od najbolj kompleksnih oblik vedenja, ki človeku omogoča celostno zadovoljevanje njegovih potreb. Zato je ključno za naše blagostanje. Kot sem že povedal, nas v izgorelost vodi pomanjkanje smisla pri delu, ne količina dela. Saj nihče ne zmore delati več, kot zmore. Nekateri izgorijo medtem, ko gledajo, kako se kazalec pomika proti koncu delovnega časa. Drugi izgorevajo, ker se bojijo pogledati na uro. Oboji so zgrešili bistvo dela, ki je izjemno kompleksno. Veliko dejavnikov je pomembnih. V zvezi z delom najprej pomislimo na plačilo, socialno varnost in delovne razmere. Toda izjemno pomembno je tudi, kako se razumemo s sodelavci, ali čutimo pripadnost – ne le podjetju, temveč temu, kar delamo, temu, za kar skrbimo, in temu, čemur posvečamo večino časa.
Grozljivo je, ker nekateri delajo delo, ki ga na golobjih ravneh zavesti ne sprejemajo kot etičnega ali družbeno odgovornega. Potem je tukaj vprašanje, ali smo pri delu samozavestni, ali se čutimo sposobne opraviti svoje zadolžitve, ali nam priznavajo kompetence in sposobnosti, potrebne za to, da delo dobro opravimo. Pomemben je tudi občutek svobode in kreativnosti, to, ali si delo lahko prilagodimo in ga izpeljemo na način, ki je nam blizu. Ne nazadnje pa je dobro, če se dela veselimo, če se imamo možnost pri delu učiti, se razvijati in napredovati.
Delo oziroma oblike dela se spreminjajo s svetlobno hitrostjo, že samo zaradi napredka tehnologije, našteli pa bi lahko še nekaj dejavnikov. Se lahko človek spreminja dovolj hitro, da sledi vsem zahtevam trga?
Ocenjujem, da je količina resnih sprememb na časovno enoto presegla sposobnost človeka, da se nanje uspešno prilagodi. Stiske, povezane z nerazumevanjem svoje vloge v digitaliziranem okolju, so vse večje. Veliko ljudi je prepričanih, da se največje spremembe dogajajo v delovnem okolju. Sam sem prepričan, da se največja sprememba, ki se nam je zgodila, ni zgodila na delu, temveč v naših rokah. Ko smo v roke prijeli »pametni« telefon, smo izgubili sebe. Na to spremembo se še niti približno nismo prilagodili. Se je pa ona na nas in nas ne izpusti iz krempljev.
Veliko »napovedi« za prihodnost je precej pesimističnih: povečujejo se duševne stiske med mladimi, grozijo nam podnebne spremembe, naše delo bo zamenjala tehnologija … kakšen je vaš pogled na prihodnost? Se s takšnimi stvarmi obremenjujete, jih vidite v bolj pozitivni luči ali se vam oziranje v prihodnost ne zdi pomembno?
Seveda se oziram tudi v prihodnost. Zavest nam omogoča ravno to, da se oziramo v preteklost, upravljamo sedanjost in načrtujemo prihodnost.
Dobro je razumeti, kaj se nam obeta, ni pa se dobro pretirano obremenjevati s tem, kar nas čaka.
S tem namreč zmanjšujemo možnosti, da bomo uspešno reševali izzive sedanjosti. Sam se največ časa ukvarjam s stvarmi, na katere imam vpliv. Največji vpliv imam seveda na to, kar počnem jaz. Vplivam na svojo prijaznost, delavnost, strpnost, ljubezen, ki jo darujem drugim, in vse tisto, kar se zgodi od trenutka, ko se za nekaj odločim. Čisto na kratko, ukvarjam se s svojim vedenjem, s tem, kar lahko storim jaz, ne, kaj bi bilo prav ali bi morali storiti drugi, da bi bilo meni lepo. Vse drugo prepuščam drugim, saj mi zmanjkuje časa za to, da bi se ukvarjal s stvarmi, na katere nimam vpliva.
Pogovor je bil objavljen v oktobrski številki revije Obrazi (12/24). Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
