Miran Juršič MPA

Knjigi je naslov Glej ga, Součka! in osvetljuje življenje vašega pokojnega moža. Kako ste doživeli izid knjige, ki je izšla po njegovi smrti?

Kot sem povedala, smo zadnjih deset let živeli z nastajanjem knjige, zbiranjem materialov, gledaliških listov, kritik, fotografij, intervjujev … Jurij je imel doma ogromen in lepo urejen arhiv, ki bi, če bi se hotel v celoti predstaviti, potreboval posebno razstavo. Ob izidu knjige so bili seveda moji občutki zelo mešani. Po eni strani sem zelo hvaležna založbi Beletrina, po drugi pa žalostna, da izida knjige Jurij ni dočakal. Vem, da bi bil nepopisno vesel knjige, ki bi jo lahko držal v roki, in da bi užival na predstavitvah knjige. Vem, da si je zelo želel posneti zvočnico, a žal tega ni dočakal, bolezen ga je prehitela.

Miran Juršič MPA

V knjigi se pojavljajo številne anekdote in spomini iz življenja Jurija Součka.

V knjigi je veliko spominov in anekdot iz Jurijevega umetniškega življenja, tudi iz otroštva, mladosti in vrhunca bogate gledališke kariere, ko se midva še nisva poznala ali ko jaz nisem bila niti še rojena, pa vendar sva tudi midva preživela zelo dolgo in bogato dobo skupnega življenja in umetniškega delovanja in dogodivščin in anekdot ni manjkalo.

Vse sva počela skupaj, znala pa sva spoštovati tudi osebni prostor, različna mnenja ali poglede.

Velikokrat sva se zaprla vsak na svoj konec, Jurij v kabinet, jaz pa v svojo glasbeno sobo, delala vsak svoje in marsikdaj nehote hkrati tudi nehala.

Kakšni pa so vaši najljubši spomini na obdobja, ko je vaš mož ustvarjal?
Lepih spominov je ogromno, tako iz vsakdanjega življenja kot tudi gledališkega. Zelo lep spomin imam na mariborsko zlato jesen, kostanje in mošt ter Borštnikovo srečanje, kjer se je začela najina ljubezen.

Veliko je spominov tudi na skupna gostovanja, na katerih se je vedno zgodilo kaj nepričakovanega. Recimo na premieri Straussove operete Netopir, v Laškem, ki jo je Jurij režiral, je nastopal v igralski vlogi Froša ter tudi pevski vlogi grofa Orlovskega.

Jurij je imel znano lep glas, lepo barvo in zelo velik glasovni obseg, tako da je iz baritona brez težav zapel tudi kakšno tenorsko višino ali pa basovsko nižino.

V predstavi so nastopali moji operni kolegi Rebeka Radovam, Ferdinand Radovan, Jurij Reja, Jure Kušar, Al Vrezec, Jože Kores, Hana Souček Morača, Matija Wabra in jaz. Za klavirjem je bil nekdanji umetniški vodja ljubljanske Opere dirigent in pianist Marjan Fajdiga.

Miran Juršič MPA

V drugem dejanju, ki se dogaja na zabavi pri grofu Orlovskem, je Jurij vključil v režijo tudi nekatere domače umetnike, en plesni par klasičnih plesov, znamenite mažoretke, čarodeje, folklorno skupino … tako da je bil prav mali spektakel! Vse je potekalo gladko, zalomilo se je pri svinjski glavi … Namreč, v predstavi sobarica Adela dobi naročilo, da prinese iz gostilne pečeno svinjsko glavo za večerjo. Navadno smo v Operi na predstavah imeli umetno kaširano svinjsko glavo. Jurij pa se je odločil, da bomo na naši premieri imeli pravo! Pred premiero smo imeli vajo, in ko je Adela prinesla pečeno svinjsko glavo, je zadišala cela dvorana. Naš slavni baritonist Ferdinand Radovan - Fedja je bil znan gurman … ni se mogel zadržati in na premieri smo imeli samo še kosti, ki jih je Adela Rebaka Radovan spretno skrivala s prtičkom, tako da se je videl samo delček!

Kako se spopadate z izgubo? Se je bilo težko prilagoditi novim okoliščinam brez bližine moža?

Midva sva bila res zelo povezana, emotivno, umsko, telepatsko, skoraj dobesedno zraščena, tako da se zdaj počutim, kot da bi mi manjkalo pol telesa … Preživljam zelo težko obdobje. Kljub temu da si dopovedujem to in ono, glava razume, srce pa ne. Hudo je, zelo hudo.

Kakšni so vaši načrti za naprej? Morda kakšna vloga, ki ste si jo želeli odpeti, pa tega še nikoli niste storili?

Umetniško sem izpolnjena, odpela sem vse glavne sopranske vloge, ki si jih lahko samo želiš.

Miran Juršič

Kaj pa kaj drugega? Ste morda razmišljali o tem, da bi učili mlajše?
Mogoče bi me res zanimalo pomagati mladim pevcem pri kreiranju igralsko-gibalnega dela vloge. Veste, operna igra in gibanje imata svoje posebne zakonitosti, ki se jih ne moreš nikjer naučiti, razen na odru. Operni ansambel je velik, razen solistov so na odru tudi člani zbora in neredko baleta, tako da ima operni režiser veliko več dela z masovkami kot dramski. Zaradi tega najpogosteje preprosto nima časa, da bi se posvetil vsakemu posebej in popravljal detajle v interpretaciji, gibanju ali drži vsakega posameznika. Navadno pri pridobivanju teh odrskih znanj pomaga kilometrina, ki je mladi začetniki nimajo. Tukaj bi zelo prav prišla pomoč izkušenega kolega, ki bi bil nekakšen umetniški svetovalec.

Iz pogovora v reviji Obrazi 11/24. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.