Osebni arhiv

Je doktorica socioloških znanosti, profesorica filozofije in sociologije, specializantka lacanske psihoanalize, podjetnica, pisateljica, mentorica in svetovalka ter še bi lahko naštevali. Svoje delo gradi na strokovnosti, dolgoletnih izkušnjah in želji po pomoči drugim, hkrati pa je še prijetna in nadvse zanimiva sogovornica. Kot psihoterapevtki ji ni tuja niti ambivalenca odnosov v času praznikov, saj lahko po eni strani povezujejo, po drugi strani pa ustvarjajo čustvene stiske in razkrivajo razpoke v odnosih.

Pravite, da je hrana danes sredstvo identifikacije. Na kakšen način?

V družbi, kjer je hrana postala sredstvo identifikacije, je lahko hrana tudi zelo zgovorno sredstvo komunikacije. Kaj sporočam s svojim odnosom do hrane?

Pri anoreksiji z zavračanjem hrane, če gledamo iz psihoanalitičnega zornega kota, zavračam »drugega«, zavračam intervencijo zunanjega v svoje telo.

Najpogosteje gre za zavračanje nekoga od dominirajočih znotraj ožjega družinskega kroga, najpogosteje zahtevnih, posesivnih staršev. Jih ne »prebavljam«. Dobesedno. Pri bulimiji pa gre večkrat za »polnjenje« čustvene »luknje« v sebi. Prenajedam se s hrano, ki postane začasni substitut za ljubezen. Dokler ne napade občutek neizmerne teže, krivde, ko je tega zunanjega »drugega« preveč in poskušamo z bruhanjem odstraniti ta »tujek«, ta intenzivni občutek krivde, iz svojega telesa. Tudi debelost je lahko zelo zgovorna.

Kaj oziroma kako pa govori debelost?

Kadar hočemo s telesom sporočati: »Pusti me pri miru.« »Zdaj sem tako težka, telo je postalo tako obilno, da me nihče več ne more premakniti.« »Nihče mi ne more več priti blizu, saj se mi nihče niti fizično ne more zares približati.«. Vse to se seveda dogaja na nezavedni ravni, a kot vselej pravim, telo vedno govori resnico. 

Telo lahko razumemo kot simptom nezavednega, hrana pa je na neki način sredstvo komunikacije tega simptoma.

Iz svoje prakse se večkrat spomnim dekleta, ki si je že v otroštvu obljubilo, da se zaradi nenehnih prepirov staršev, ki jim je bila iz dneva v dan priča, nikoli ne bo poročila. Družinsko življenje je enačila s prepiri in tega si nikakor ni želela v svojem življenju. Že v otroštvu se je začela prenajedati, se na neki način tolažiti s hrano. V najstništvu je postala njena teža prekomerna, z leti pa se je stanje samo še slabšalo. V poznih dvajsetih je spregledala, kaj je nezavedno počela. Postala ja tako obilna, da ni bilo več nobenega strahu, nobene bojazni, da bi se kateri moški zanimal zanjo. Njena mladoletna obljuba, da se nikoli ne bo poročila, imela partnerja, se je (samo)izpolnila.

Celoten intervju preberite v decembrski številki revije Obrazi 12/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.