Domenator Prevc – 'prerokba' iz najstniških let se je uresničila
Domen Prevc se je spopadel z vsemi pritiski statusa favorita in je v šampionskem slogu osvojil zlatega orla, ki je krona najboljšemu obdobju v njegovi karieri.
Preveč enostavno je bilo v zadnjih letih sprejeti, da je Domen Prevc izgubljeni šampion smučarskih skokov. Da bo še eden tistih, ki je v mladih letih na sceno prišel skozi največja vrata, le da bi na koncu svoje poti svet skokov zapustil čez stranski izhod. Najmlajši od bratov največje skakalne dinastije v Sloveniji in nenazadnje na svetu namreč od sredine svoje druge sezone med skakalno elito pa vse do začetka prejšnjega leta ni našel samega sebe. Bili so sicer občasni prebliski, ki so prihajali predvsem na letalnicah, na katerih je praktično vedno deloval kot prerojen, a tista šampionska, 'domenatorska' forma iz sezone, ko je bil star komaj 17 let, se je zdela izgubljena v prostoru in času.
Domen Prevc enostavno več ni uspel konstantno najti prave forme, s katero bi se redno tudi na 'običajnih' tekmah uvrščal v sam vrh. Čeprav je kot vzhajajoča zvezda pokazal, da je zmožen izjemnih stvari in da bi lahko bil celo bolj uspešen od svojega tako zelo posebnega brata Petra, pa je v zadnjih letih izgubil to igrivost, to lahkoto, s katero je na začetku poti letel proti drugi rdeči črti.
Krono dobil tam, kjer se je prvič izgubil
Kot večkrat omenjeno pred začetkom letošnje novoletne turneje, so se Domnovi prvi šampionski občutki izgubili prav na turneji štirih skakalnic. Ko je pri 17-ih pod Senčno goro pripotoval kot vodilni v svetovnem pokalu, se s tem pritiskom ni znal soočiti. Že v Oberstdorfu so se sanje o zlatem orlu razblinile, začela pa se je tudi dolgoletna kriza, v katero je padel Prevc. Dolgo je iskal staro formo, iz leta v leto pa jo je začel čutiti šele proti koncu sezone, ko so bili na sporedu poleti. Ker čez poletje ni znal ohraniti občutkov iz Vikersunda in Planice, je bil to stalno ponavljajoč se cikel z boljšimi in slabšimi sezonami, ki pa se niso mogle primerjati s tisto drugo v karieri.
Do lanskega leta, ko se je Prevc ponovno med sezono vzpenjal v formi, a tokrat je bilo nekaj drugače. Tokrat je začel redno blesteti tudi na običajnih skakalnicah, kar je kronal z nazivom svetovnega prvaka v Trondheimu, za povrh pa je sploh prvič v karieri osvojil kristalni globus za polete ter v zadnjem poletu sezone pod Ponce vrnil svetovni rekord.
Čeprav smo bili vajeni, da so čez poletje ti občutki izginili tako hitro, kot so se pojavili, pa je bilo tokrat nekaj drugače. Najmlajšega od bratov Prevc so izjemni uspehi ob koncu sezone dodatno motivirali, spet je spoznal, da je zmožen doseči veličino, ki jo je napovedal kot najstnik. Videl je, da je tista napoved, 'prerokba' tudi skoraj desetletje kasneje dosegljiva.
Tako je poleti od prvega pa do zadnjega dne trdo garal, da bi svojo formo ohranil, oziroma jo še nadgradil in se v skakalno karavano vrnil kot tisti dobri stari Domen – Domenator, ki je sposoben doseči tudi veličino najstarejšega brata in mlajše sestre. Sezono je začel sanjsko in na novoletno turnejo vstopil kot serijski zmagovalec, kot prepričljivo vodilni skakalec svetovnega pokala in kot nesporni prvi favorit za osvojitev zlatega orla.
Za veselico v Bischofshofnu ni potreboval zmage
A če mu je pred devetimi leti ta vloga spodrezala krila, so mu tokrat še dodatno zrasla. Z vsemi pritiski, pričakovanji in pozornostjo se je soočil kot pravi šampion, kot pravi Domenator. Slabe spomine iz Oberstdorfa je z zelo prepričljivo zmago ekspresno spremenil v najlepše sanje. V Garmisch-Partenkirchnu je vse skupaj še nadgradil ter z drugo dominantno zmago sanjsko poletel v leto 2026. Že takrat ga je marsikdo razglasil za zmagovalca turneje ter se spraševal le, če se bo uspel veseliti zmage na vseh štirih skakalnicah. A Domna tudi ta vprašanja niso vrgla iz tira, vedel je kaj je njegova osnovna naloga.
Tudi s pastjo Bergisla se je soočil izjemno, ekspresno je pozabil ponesrečen kvalifikacijski skok v nemogočih razmerah, kot pravi zmagovalec pa je sprejel tudi prvi 'poraz' na letošnji turneji. Pol točke zaostanka za Renom Nikaidom ga ni potrlo, pač pa se je Japoncu spoštljivo priklonil in mu priznal premoč na tej tekmi. V Bischofshofen, kjer je bilo vse pripravljeno na slovensko veselico, pa je prišel uživat. Želel se je spomniti otroškega veselja do skokov, zaradi katerega je sploh začel trenirati ta šport.
Tudi to mu je uspelo, skupna zmaga nikoli ni bila pod vprašajem, tudi – kot se je sam izrazil – precej slab zadnji skok pa je zadoščal za še eno drugo mesto in kar je najpomembneje, osvojitev zlatega orla. Tokratni zmagovalec in lanski dobitnik zlatega orla, zamejski Slovenec Daniel Tschofenig, mu ga je predal v roke in s tem je najboljše obdobje v karieri Domna Prevca dobilo glavno nagrado.
To je lahko šele začetek
Najbolje pa je, da je to lahko šele začetek zelo posebnega obdobja, saj je sezona šele na polovici in do konca nje sledijo še številni vrhunci. Že čez dobra dva tedna se začenja svetovno prvenstvo v poletih v Oberstdorfu, kjer bo Prevc kot rojeni letalec gotovo spet glavni favorit. Pri vrhu pa mu bo gotovo družbo delal tudi kralj letalnice Heinija Klopferja Timi Zajc, ki na tem prizorišču vedno zaživi v polnem sijaju.
V februarju sledijo še olimpijske igre, na katere bo 26-letnik gotovo prav tako odšel kot eden favoritov, za konec sezone pa seveda sledi tradicionalna vrnitev v Planico, kjer bo Domen želel še izboljšati svoj svetovni rekord ter hkrati v zrak dvigniti še kakšen globus. Glede na to, da je po polovici sezone v svetovnem pokalu vodilni in ima skoraj 400 točk prednosti pred Rjojujem Kobajašijem, ne bo nihče presenečen, če bo postal tudi tretji Slovenec, ki je v zrak dvignil tudi veliki kristalni globus.
