Miran Juršič MPA

Imate radi jesen?

Niti ne najbolj, saj je povezana s krajšimi dnevi. Sem namreč ljubiteljica dolgih poletnih in pomladnih dni. Jesen me kar malo žalosti, ker se takrat dan krajša. Napoveduje tudi zimo, te pa ne maram. Vsaj takih zim brez snega ne maram, kot jih imamo zadnje čase. Komaj čakam, da minejo.

In sva takoj pri podnebnih spremembah in njihovih posledicah. Nanje opozarjate direktno, odločno, ne olepšujete. Kljub vsem svarilom ostajamo pri ukrepih precej medli. Zdi se, da se obnašamo, kot da se nas ta problem(atika) ne tiče …

To ni edina stvar, ki jo zanikamo. Naša preživetvena strategija je taka, da na probleme pogosto reagiramo z zanikanjem, da postanemo gluhi za sporočila, kar do neke mere tudi razumem.

Vendar je težava podnebnih sprememb tako velika in resna, da nas bo čakanje in nereagiranje drago stalo.

Tak ignorantski odnos pripisujem človeški naravi. Res pa politiki nosijo večjo odgovornost za reševanje podnebne problematike, saj so plačani, da naredijo nekaj v zvezi z njo. Nismo vsi v enakem položaju, kar se tiče moči reševanja problematike, politiki so tisti, ki vodijo narod, zato se ne smejo delati neumnih, kot da se jih stvar ne tiče. Ne zavedajo se, da so oni odločevalci, ki morajo začeti proces reševanja. Ni dovolj, da posameznik dela določene korake, na svetovni ravni je potrebno vodstvo, zgled. Bistvo podnebnega problema je v tem, da se odriva.

Miran Juršič MPA

Kje smo torej skoraj 10 let po pariški podnebni konferenci, na kateri se je večina človeštva zavezala k dvigu temperatur za največ dve stopinji?

Še vedno zeva velik prepad med tem, kaj je bilo takrat obljubljeno, in tem, kje smo zdaj. Takrat smo se namreč zavezali, kar je bil tudi eden od nasvetov znanosti, da se bodo do leta 2030 izpusti zmanjšali za 30 odstotkov, trenutno smo pri dveh odstotkih. Države, ki so se zavezale k temu cilju, niti približno niso učinkovite. Pri nas konkretno še vedno obratuje TEŠ, industrija je odvisna od plina, na cesti pa je vsako leto več prometa, in ne manj.

Kako zelo je v resnici učinkovit zeleni prehod? In ali je res dostopen ter pravičen za vse? Električni avtomobili, na primer, so cenovno dostopni premožnejšim.

Zeleni prehod je bil mišljen kot ukrep, ki bi vodil k zmanjšanju izpustov, bil je sinonim za to, da okolju nekaj damo, da nekaj naredimo zanj. Hkrati je bil vezan na industrijo na splošno, na energijsko, avtomobilsko itd., kjer je prevladal poslovni interes pred okoljskim. To se je zgodilo zato, ker se v resnici nikoli ni natančno ovrednotilo, kateri interesi so bolj pomembni, in prevladali so interesi avtomobilskega lobija, kar se jasno kaže pri električnih avtomobilih. Njihova proizvodnja in razgradnja nista prav nič zeleni.

Pravi ukrep zelenega prehoda bi bila investicija v javni prevoz, ne pa zamenjava enega avta z drugim, kot je zamenjava avtomobila na fosilna goriva z avtom na elektriko.

Podobno je s promoviranjem solarnih tehnologij – bolj prav bi bilo, da bi se investiralo varčevanje z energijo in v posodobitev električnih omrežij. Ta zeleni prehod je šel v smer podpiranja obstoječe industrije, ki deluje po obstoječih pravilih. Tipični primer zelenega prehoda je tudi hitenje, ki se pri nas kaže s pritiski, da je treba zgraditi JEK 2, ki ni v resnici bistvo, ampak le delček prehoda. Realno zeleni prehod namreč traja od 15 do 20 let. Za njegovo učinkovitost je nujno potrebna sprememba ekonomskega modela, ki bi moral upoštevati naravne omejitve. Aktualni model je zelo omejen, prilagojen potrebam politike, in zato ima kaj od njega le peščica bogatih.

Miran Juršič MPA

V zelenem prehodu, ki ga izvajamo, ni upoštevana potreba po zmanjševanju ekonomskih razlik med ljudmi, celo ravno nasprotno – povečuje jih. Sami ste omenili cenovno nedostopnost električnih avtomobilov, tudi oprema hiš s solarnimi sistemi je velik finančni zalogaj, ki si ga ne morejo privoščiti vsi.

Podnebna pravičnost bi morala zmanjševati ekonomske razlike, a jih ne.

Zelo kritična sem tudi do slabe energetske pismenosti; če ne veš, koliko kilovatnih ur porabiš, če ne veš, kako izdelujejo električne avtomobile, in če slepo slediš reklamam, ki so v interesu podjetij, nisi energetsko pismen. To, da večina ni tovrstno pismenih, je v interesu kapitala.

Kako lahko torej slehernik ohranja zdravo in varno okolje?

Človek ima na razpolago predvsem dve akciji: čiščenje pred svojim pragom in volilno pravico.

Kako torej lahko investiramo svoj politični glas, kako se družbeno angažiramo? Tako, da s svojim političnim glasom pomagamo spreminjati zakonodajo, da aktivno sodelujemo s pobudami in idejami, da kritiziramo, opozarjamo itd.

Slovenija

Ksenija Benedetti: "To je bila dobra odločitev"

Če se ne lotimo naštetega dovolj aktivno, ne vplivamo na voditelje, ki vodijo pravila celotne igre. Zavedati se namreč moramo, da morajo biti dobre stvari poceni in slabe drage, cena stvari kaže skrb za okolje in odločevalci se tega zavedajo. Konkretno bi to pomenilo: cena plastenke bi morala biti na primer en evro, steklenice pa 10 centov. Vendar žal ni tako. Aktiviranje političnih sprememb se zgodi s povezovanjem, z znanjem, o tem moramo biti izobraženi. Žal nas v šoli ne opremijo s tovrstnim znanjem, ne učijo nas o tem, kakšno okoljsko ceno povzroča proizvodnja elektrike, kakšne so izgube, preden pride v našo hišo itd. K sreči so tovrstne informacije na spletu, le klik stran, zato ne moremo več imeti izgovorov, da se ne da ekološko izobraziti.

Miran Juršič MPA

Kaj imate še v mislih, ko pravite, a bi vsak moral počistiti pred svojim pragom?

Da moramo biti doma racionalni pri reševanju problemov, da jih rešujemo več hkrati. Na primer, da izvajamo ukrepe, ki za nas pomenijo tudi prihranek; varčujemo z elektriko, smo racionalni pri rabi hrane, se ne vozimo za vsako figo z avtom, čim več uporabljamo javni prevoz itd. To so majhni koraki, ki pa s stališča življenjskega sloga pomenijo veliko in z njimi je smiselno začeti. Zelo pomembno je tudi, da vsak posameznik in družina pomisli, kje so ranljivi in poskrbi za samozaščito, šele nato bo lahko pomagala tudi država.

Politika

Predsednica pravi, da je Slovenija v dobri kondiciji

Prilagoditve na nove podnebne spremembe so več kot očitno zelo pomembne. Vendar nam ne gre najbolje, mar ne?

Težko in prepočasi se jim prilagajamo.

Poglejmo, na primer, poplave – če bi se nanje začeli prilagajati že pred 20 leti, bi danes imeli rešitve, tako pa jih nimamo.

Poleg prenehanja gradnje na poplavnih območjih je nujno tudi uvesti sistem, ki bi ljudem na poplavnih območjih subvencioniral zavarovanja, ki bi subvencijo zavarovanj prilagajal stopnji ogroženosti. Tudi zavarovanja sama bi bilo treba prilagoditi poplavni situaciji, saj se je potreba zavarovalniških storitev zaradi specifike poplav spremenila. Skratka, prilagoditve so nujne na sistemski ravni.

Okoli podnebnih sprememb se plete tudi veliko zgodb nezaupanja, nekateri so prepričani, da podnebna nevarnost sploh ne obstaja. Pogoste so tudi teorije zarot. Kako jih komentirate?

Če se samo spomnimo covida in anticepilcev ter vseh tistih, ki so govorili o čipih, ki naj bi nam jih vstavljali itd.

Vedno so ljudje, ki ne morejo sprejeti resnice, zato iščejo rešitve v zarotah.

Zadeva je precej kompleksna; nekoč sem slišala dobro razlago tega pojava, ki govori o tem, da je bil svet do leta 1970 preprost. Do takrat je usmeritve dajala znanost in te so bile črno-bele ter zato zelo preproste. Po letu 1970 je svet postal zapleten, saj se je pokazalo, da so stvari med sabo povezane. Zaradi tega spoznanja so ljudje postali zmedeni, pojavila se je potreba po preprosti razlagi sveta, ki jo teorija zarot ponuja. Znanost danes ljudi poziva, naj nekaj naredijo za rešitev podnebnih sprememb, naj reagirajo in delujejo. Teoretiki zarot pa pozivajo ravno nasprotno – pravijo, da je nesmiselno narediti karkoli, saj je za težave kriv nekdo tretji. Tako ljudi pomirjajo. Ljudje potrebujemo preprostost, preproste razlage, da bi lahko živeli mirno. S teorijami zarot se bomo morali naučiti živeti. Proti njim najbolj zaležeta izobraženost in ozaveščenost.

Sta vam okolje in podnebje v Sloveniji, všeč, ali bi raje živeli kje drugje na svetu?

So kraji na svetu, kjer še ni podnebnih anomalij. Rada imam dolg dan in toploto, zato bi me verjetno vleko na jug, vendar 365 dni vročine ne bi prenesla. Pri nas je odlično razmerje letnih časov, česar pa ne znamo ceniti. Če bi se že morala kam preseliti, bi izbrala jug katere od naših toplejših sosed, Italijo ali Hrvaško.

Celoten intervju  je bil objavljen v oktobrski številki revije Obrazi (10/24). Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.