Denis Avdić: Sem precej strog in zahteven. Obstaja jasna meja, kdo je oče
Denisa Avdića poznamo kot neizčrpen vrelec humorja, njegov sin pa je sošolcu, ki mu je dejal, kakšen srečko je ob takem očetu, zabrusil, da ga sploh ne poznajo.
Humor je vaš zaščitni znak. Kako ga uskladite s trenutki, ki so resni, težki ali zelo občutljivi?
Tu mi pomagajo bosanske korenine.
V Bosni je bilo vedno tako, da so se ljudje, ne glede na to, kako težka je bila situacija, iz vsega pošalili. Brez razloga, tako pač je.
Če primerjamo samo poplave v Bosni in Sloveniji. V Sloveniji se ni nihče delal norca. V ospredju je bila težka situacija, solidarnost, pomoč, sočustvovanje. V Bosni je bilo tudi tako, a so se tudi takoj pojavili grafiti ter napisi iz pesmi Halida Bešlića o Miljacki, fore s čolni … V poplavah so iskali tudi humor. Vedno je zanimivo, zakaj je tako tam, pri nas pa ne. Pri nas bi te linčali, če bi naredil nekaj podobnega.
Če odmisliva mikrofone in odre — kaj vas danes najbolj gane, najbolj navdihuje?
Ne moreva mimo otrok. Otroka, njun napredek, domislica, lahko je to neka igra z njima, izlet. Sem strog oče. Dostikrat slišim, da naj bi bili očetje in sinovi prijatelji. Pri meni ne. Jaz nisem prijatelj ne z enim ne z drugim.
Sem precej strog in zahteven. Obstaja jasna meja, kdo je oče in ta vzgaja.
Bo že še prišel čas, da bomo prijatelji. Podpiram meje pri vzgoji. Šola je recimo na prvem mestu. Če v šoli vse štima, se lahko pogovarjamo o vseh drugih stvareh. Če pa ne, so zelo velike težave pri vseh drugih stvareh (smeh). Dostikrat slišim od Ane, pusti ju, saj sta otroka. Vendar ne popustim tako zlahka. Hkrati pa si očitam, da sem zaradi vsega dela in predstav štiri mesece popolnoma odsoten iz družinskega življenja. Odhajam ponoči, vračam se ponoči, ko vsi še spijo. Potem to poskušam nadoknaditi poleti, ko smo dva meseca na dopustu. Pri sinovih podpiram širino in kritično razmišljanje. Dovolim jima, da me prepričata z argumenti.
Kako gledata na to, da je njun oče Denis Avdić?
Ko je šel enkrat Tim na šolski avtobus, so čez čas njegovi sošolci pogruntali, da sem njegov oče. Eden je dejal, o, kakšen srečko si ti. On pa jim je zabrusil, saj ga sploh ne poznate, še sanja se vam ne, koliko moram brati. Pa tega ni povedal meni, zaupala mi je Ana.
Celoten intervju preberite v decembrski številki revije Obrazi 12/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
