Sašo Švigelj

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ne samo kot zdravnika, poznamo vas tudi kot avtorja poljudnoznanstvenih knjižnih super uspešnic. Kmalu pa vas bomo spoznali tudi kot pisatelja leposlovja. Z očetom, sicer režiserjem in pisateljem Matjažem Zupančičem pišeta kratke zgodbe v žanru srhljivke oziroma trilerja. Kako vama teče pisanje?

To je trenutno najin najljubši projekt. Nastal je zelo spontano, zdaj pa se z zanosom ukvarjava z njim. Ne samo da lahko piševa zgodbe, nad katerimi sva oba navdušena – zelo rada namreč bereva kriminalke, grozljivke in trilerje, tudi tovrstne filme imava rada, sva prava žanrska navdušenca – dodana vrednost je naveza oče-sin. Drug drugemu bereva svoje zgodbe, jih komentirava, soustvarjava. Nastajajo lepe stvari in iskreno verjamem, da bo ta knjiga nekaj posebnega.

Po eni strani se njenega izida zelo veselim, po drugi strani pa mi bo nekoliko žal, ko se bo z njim zaključilo tudi najino ustvarjalno druženje. Knjiga bo vsebovala šest zgodb, tri bodo očetove in tri moje. Med sabo so si različne, vsem trem pa je skupni žanr grozljivke, z elementi trilerja in znanstvene fantastike.

O pisanju govorite z izjemnim žarom, kar dokazuje, da gre za vašo veliko strast. Menda si nekoč želite živeti od pisanja?

Vsi smo že kdaj razmišljali o tem, kaj bi počeli, če bi lahko počeli karkoli. Nekdo bi bil pevec, drugi igralec itd. Največkrat gre za poklice, od katerih je težko živeti. Zame je bil tak poklic od nekdaj pisanje. Dobro se zavedam, da je pot od prve napisane in izdane knjige do statusa pisatelja, ki lahko od svojega dela dobro živi, dolga in zahtevna. Sploh za nekoga, kot sem jaz, saj sem trenutno v obdobju, ko še odplačujem posojila in vzgajam otroke. (smeh)

Čeprav sem trenutno eden najbolj branih in prodajanih avtorjev pri nas, je čas, ko bom lahko pustil službo v zdravstvu in samo pisal, žal še daleč. Delo zdravnika me navdihuje in ga imam rad, vendar moram imeti pred sabo tudi drug cilj. In ta je, da bom čez nekaj let – pri tem nalašč ne bom govoril o konkretnem številu let (smeh) – zjutraj vstal, si skuhal kavo, šel na vrt in pisal ter imel pri tem kup bralcev, ki se bodo veselili mojih knjig.

Aleš Bravničar

Kot zdravnika in avtorja knjig, ki govorijo o celostnem zdravju, vas sprašujem, zakaj je pomembno, da sledimo strastem in veseljem?

Ljudje pogosto pozabljamo, da je že samo dejstvo, da nas nekaj veseli, dovolj. Na primer, da prijatelju navdušeno povemo, da pišemo knjigo, nas ta takoj vpraša, kdaj bo izšla, ali bo uspešnica, kakšen bo honorar itd. Če nas bodo videli igrati košarko, nas ne bodo takoj vprašali, kdaj bomo šli v NBA in začeli živeti od košarke.

Misel, da mora biti pisanje nujno tudi nekaj uporabnega, se mi zdi napačna. Pišeš lahko tudi zgolj in samo iz veselja. Pomembno je, da imamo v življenju stvari, ki nas veselijo in spodbujajo, sicer hitro zapademo v življenje, polno tabel, teamsov, zadolžitev, služimo denar, da lahko gremo na dopust, kjer počivamo, da bomo potem znova lahko dobro služili itd. Tako kot hrček poganjamo kolo, ki ni vredno človeške duše, poslanstva in vsega ustvarjalnega potenciala, ki ga nosimo v sebi.

Kot sva že rekla, ste eden najbolj prodajanih avtorjev pri nas. Podpisujete knjižne uspešnice Življenje v sivi coni, V mejah normale in Znanost mirnega življenja. Postali ste sinonim za slovensko poljudnoznanstveno literaturo. Čemu pripisujete priljubljenost tovrstne literature med bralci?

S svojo prvo knjigo Življenje v sivi coni sem našel nišo, ki je pri nas še ni bilo. Šlo je za direktno in neposredno poročanje s »covidne fronte«, česa podobnega do takrat pri nas v literaturi še ni bilo. Hkrati sem v knjigo vpel še dve svoji značilnosti: tekoč slog pisanja, ki ni nasičen, in humor. V mejah normale je podobna knjiga, tej sledi poljudnoznanstvena knjiga Znanost mirnega življenja. Zdi se mi, da se je skozi vse tri knjige moj slog pri bralcih prijel.

Morda je razlog tudi v tem, da so zastavljene širše – poljudnoznanstvene ali osebnoizpovedne knjige se namreč bolje sprejete pri bralcih kot nišne knjige kratkih zgodb. Moram priznati, da me zaradi tega kar malo skrbi, kako bo sprejet moj skok v fikcijo in žanr. Hkrati pa zaskrbljenost ni prevelika, saj od pisanja ne živim. Primarno pišem zato, ker me to veseli. Trenutno me pač veseli raziskovanje zgodb, leposlovja in žanra.

Zakaj so prav vaše knjige tako priljubljene?

Na to verjetno vpliva več dejavnikov. Če sem nekoliko neskromen, je eden od njih dejstvo, da so knjige dobre. Drugi razlog je, da sem nase opozoril s pojavljanjem na spletu, s čimer sem ljudi umeril na svoje knjige. Ne rečem rad, da so moje knjige uspešne zaradi Instagrama, je pa to zagotovo ena od poti, da pritegnem kakšnega novega bralca. Najpomembnejše pa je dejstvo, da knjige obravnavajo aktualne tematike, kot so pandemija, slovensko zdravstvo, medicina, bolezen, življenje, smrt in vprašanje stresa ter mirnega življenja. V teh temah lahko vsak od nas najde neko vrednost in samorefleksijo.

Če se osredotočiva na Znanost mirnega življenja. V njej govorite o notranjem miru. Zakaj je notranji mir pomemben?

Notranji mir je osnova, na kateri gradimo vse, kar v življenju počnemo. Na tem mestu naj poudarim, da moj namen ni pridigati o tem, da moramo biti ves čas mirni. Stresorji so namreč velikokrat neodvisni od nas, so del zunanjega sveta: beremo novice o vojni, zboli nam nekdo od bližnjih, doživimo nesrečo, za katero nismo krivi itd. Ne pišem, da je v vsakršnih okoliščinah treba biti miren. Nikakor.

Je pa res, da je skrb zase nujna, če želimo skrbeti za druge. To je treba poudariti, saj ljudje skrb za lastno duševno zdravje večkrat razumejo kot sebičnost. To ni sebičnost. Zase lahko povem, da ne bi mogel delati v UKC in dežurati, če ne bi bil miren. Prvo pravilo, ki ga v avtošoli učijo pri prvi pomoči, je: poskrbi za lastno varnost. In enako velja za duševno zdravje. Da ne izgoriš, se moraš umiriti in prizemljiti. Poskrbeti moramo zase, da bomo nato lahko empatično in produktivno poskrbeli za svet.

OSEBNI ARHIV

Osebno ste se dragocenosti notranjega miru zavedeli, ko ste kot študent 3. letnika medicine doživeli panični napad. Kaj se je takrat dogajalo z vami?

V 3. letniku fakultete sem razvil hudo nespečnost. Bolj kot pomanjkanje spanja me je obremenjeval občutek, da je z mano nekaj narobe, ker ne morem spati, in sploh sem imel velike skrbi glede spanja. Pozneje sem raziskoval in ugotovil, da podobno doživi veliko ljudi – ni težava, če smo kak dan neprespani, hujši so viharji v glavi, ki nastanejo zaradi skrbi, kaj bo z nami, če ne bomo mogli spati dlje časa. Takrat se mi je torej zgodila noč, ko sem si tako zelo želel zaspati (ker spanje ni nekaj, kar dosežeš, ampak kar si dovoliš), vendar mi ni uspelo. Zaradi tega sem se »napsihiral« do paničnega napada, ki je bil tudi pomembna prelomna točka zame.

Kako vas je ta izkušnja zaznamovala in spremenila?

Ugotovil sem, da ne bom mogel delovati, če se ne bom spopadel s tem izzivom. Začel sem proaktivno raziskovati tehnike sproščanja, čuječnosti, načine, kako se umiriti ponoči, čez dan, kako si zagotoviti mirnejši spanec in mirnejše življenje. Čeprav ne maram izreka, ki pravi, da je vsaka stvar za nekaj dobra, sem prepričan, da danes ne bi toliko vedel o tehnikah spopadanja s stresom, ne bi o njih pisal in predaval, če ne bi imel težav s spanjem. Lahko rečem le hvala preteklemu izzivu, da me je tako izoblikoval.

Kako zdaj skrbite za lastni notranji mir? Ste namreč zelo zaposleni in poleg dela na Infekcijski kliniki vpeti v več kreativnih projektov.

Zelo pomembno je, da se znamo opazovati. Da smo čuječi. Čeprav veliko delamo, skrbimo za otroke in družino, se ukvarjamo s športom itd., je pomembno, da pri tem »tipamo« svoje mentalno in fizično stanje ter se opazujemo, ali potiskamo svojo vzdržljivost na rob in se s tem bližamo izgorelosti. Všeč mi je pregovor: Ni treba, da pritisnemo na zavoro, dovolj je, da dvignemo nogo s plina. To pomeni, da se nam uspe ustaviti, še preden se zaletimo v zid. To je osnovno načelo, po katerem živim.

Poleg tega me razvedri obisk narave z otroki in ženo. Živimo pod Golovcem, kjer imamo krasno možnost, da cele dneve preživimo zunaj. Zelo pomemben mi je tudi šport, dvakrat do trikrat na teden vadim z utežmi, kar me zelo razbremeni. Pomaga pa mi tudi, da me vsi projekti izven UKC, kot so predavanja, pisanje, socialna omrežja, podkasti, oddaje, iskreno veselijo. Ti projekti ne nastajajo iz nuje, ampak iz užitka.

Saša Kovačič

Pravite, da večini ljudi notranji mir kradejo telefoni. Kdo ali kaj so še »kradljivci« našega notranjega miru?

Ogromno ljudi trpi zaradi pametnih telefonov. Pa ne zato, ker so pametni telefoni nekaj slabega, po mojem mnenju so najbolj uporaben izum zadnjih desetletij, ki nam lahko pomaga v vsakdanjem življenju in pri notranjem miru. Koliko bolj miren je lahko človek, če ima opomnike in koledarje na enem mestu in takoj pri roki! Ta izum nam lahko pomaga, da si razporedimo svoj čas in živimo bolj urejeno ter mirno življenje. Če pa imamo telefone nastavljene tako, da nas z vibriranjem in zvoki ves čas opozarjajo, kaj vse zamujamo, nam s tem kradejo homeostazo.

Če si želite v trenutku izboljšati mentalno stanje, izklopite zvok za obvestila, ta naj se vam na zaslonu le izpišejo. Kaj to pomeni za vaš mir? Telefon vam bo še vedno javljal opomnike, vendar jih boste videli takrat, ko se boste zavestno odločili, da boste pogledali na telefon. Nenehno zvočno obveščanje o aktivnostih na telefonu nam krade pozornost, pozornost pa je vse, kar človek ima. Torej, telefon je lahko podpora duševnemu zdravju, če ga uporabljamo pravilno. Notranji mir nam krade tudi ukvarjanje s tem, česar nimamo, namesto da bi prakticirali občutke hvaležnosti. Pa tudi neselektivno branje novic, ki so pogosto namerno čim bolj katastrofalne in nam nabijajo adrenalin in kortizol v višave.

Zakaj ljudje tudi tako hlepimo po nenehni akciji, ves čas se nam mora dogajati? Bog ne daj, da bi kak vikend preživeli doma ali kak večer sproščeno na kavču. Od kod konstantni občutek, da nekaj zamujamo?

Življenjski slog, ki ga živimo, je drastično spremenil naše zmogljivosti za pozornost. Če primerjamo dva osnovna medija: knjigo in pametni telefon oziroma drsanje po družbenih omrežjih. Koliko pozornosti človek potrebuje, da prebere roman? Za branje potrebuješ čas, mir, tišino, slediti moraš zaporedju dogodkov, črk, besed, literarnih likov ... Veliko posnetkov na družbenih omrežjih se začne z obljubo, da bomo pomembno informacijo dobili na koncu posnetka, zato ga moramo pogledati v celoti. Ni to absurdno? Da mora posnetek, ki je dolg 20 sekund, poslušalca prositi, da ga pogleda do konca! To pa zato, ker smo se navadili, da posnetki ves čas letijo na naše zaslone v intervalu od 5 do 10 sekund.

Film in TV

Maja Martina Merljak: "Živela sem na meji, pa tudi čez"

To pomeni, da moramo v tem času dobiti informacijo, nekaj se nam mora zabliskati in nato že drsamo dalje. Možgani se navadijo želje po stalnem dopaminskem sprožanju nevronskih povezav. Zgodi se, da starši na igrišču gledajo svojega otroka od 5 do 10 sekund, nato morajo iz žepa izvleči telefon, kar je izjemno nevarno za naš občutek miru in našo spokojnost. Iz lastnih izkušenj tudi vem, da se je temu težko upreti.

Imate kakšen nasvet, kako se upreti tovrstnim skušnjavam?

Telefone je dobro umikati iz našega fizičnega dosega. Boriti se je treba za svojo zmogljivost pozornosti, da bomo lahko, kot pravite, kakšen vikend tudi malo posedeli, poležavali na ležalniku na domačem vrtu, ne da bi gledali na telefon. Tako nam bodo tudi manj stimulativne zadeve postale bolj zanimive.

Po drugi strani pa raziskave kažejo, da ljudje, ki živijo v stresu, živijo bolj polno. Zakaj?

Zanimiva raziskava s Stanforda je pokazala, da je odnos do stresa bolj pomemben za zmanjšanje negativnih učinkov na zdravje kot količina samega stresa. Ne le to – opazili so tudi, da ljudje, ki imajo več stresa v življenju in ga znajo uravnavati, živijo bolj zdravo kot tisti, ki ga imajo manj.

Saša Kovačič

Kako je to možno?

Možno je zato, ker imajo ljudje z več stresa v življenju (pri tem moramo odmisliti tiste, ki imajo hujše psihiatrične motnje), tudi več stvari, za katere jim ni vseeno. Zakaj smo na primer v stresu zaradi službe? Zato, ker nam je pomembna in ker jo imamo lahko za svoje poslanstvo. Zakaj smo v stresu, če si naš otrok izposodi avto in se odpelje na morje? Zato, ker ga imamo radi. Stres sam po sebi torej ni nujno slab in večja količina stresa ne pomeni, da živimo napačno življenje – lahko celo pomeni, da je naše življenje bolj polno.

Kdaj je stres nezdrav? V trenutku, ko postane kroničen. Torej ne gre za epizodične stresorje, ampak stalno prisotne – ko imamo na primer v službi ves čas veliko dela in pritiske. Treba je vedeti, da je stres fiziološki odziv telesa na neke izzivalne okoliščine. Če so te okoliščine take, ki nas gradijo in izpopolnjujejo, je stres lahko pozitiven.

Mojstri smo tudi v izogibanju in tlačenju negativnih čustev in občutkov. Pravite, da si mora človek pustiti biti človek. Kaj to pomeni?

Več raziskav je pokazalo, da zatiranje negativnih občutkov vodi v stopnjevanje, in ne v zmanjšanje stresa. Človek je biološko zgrajen tako, da včasih občuti žalost, obup, jezo, nemir itd. Če se borimo proti nečemu, kar je v našem genskem zapisu kot občasno nekaj nujno prisotnega v našem življenju, potem bo to za nas stres, saj se borimo proti nečemu, česar ne moremo uravnavati. Treba je sprejeti dejstvo, da negativna čustva niso nič slabega, da z nami ni nič narobe, ko jih občutimo, in da se jih moramo naučiti sprejemati. Tako bomo bolj mirni.

Kako se vi spopadate s tovrstnimi čustvi?

Ne bom rekel, da mi je prijetno, ko sem nemiren, jezen, užaljen itd. Poskušam pa sprejeti te občutke kot nujno plat človeške izkušnje. Zavedam se, da pri tem nisem sam in da to doživljajo vsi. Naredim pa vse, kar je v moji moči, da te neprijetnosti čim prej izginejo. Če si na primer jezen, si lahko vsak dan prizadevaš, da boš manj jezen, da boš imel bolj pozitivne misli itd. Splača se truditi, da obvladujemo svoje življenje, vendar ne obupati, ko se pojavijo negativni občutki.

Kaj je za vas sreča?

Ko sedim na vrtu in opazujem, kako se moja hči in sin igrata. Ko z njima berem knjižice. Ko opazujem, kako se hči guga na gugalnici in mi pri tem pripoveduje o svojih prigodah iz vrtca. Ko v miru pišem novo zgodbo. To so trenutki, ko sem lahko popolnoma prisoten. Starši, ne podcenjujte teh dragocenih trenutkov z otroki! Ti so dobesedno definicija sreče.

Glasba

Maja Keuc: V veliki stiski, ko so vsi mislili, da je na vrhuncu

Kako razumete zdravo pozitivno naravnanost?

Predvsem kot neciničen pristop k življenju. Zavedanje, da svet ni samo krut, da obstajajo vsakdanje lepote. Pozitivna naravnanost je tudi vsakodnevno prakticiranje hvaležnosti.

Ste torej ljubeč oče. S kakšno doto želite »opremiti« svoja otroka?

Želim jima ponuditi čim več knjig in čim manj zaslonov. Privzgojiti empatičen, sprejemajoč odnos do sveta in ljudi. Niso vsi ljudje prijetni, prijazni, inteligentni, ljubeznivi, a če bosta onadva takšna do drugih, si bosta lažje izoblikovala družbo in življenje, ki ju bosta vredna in ju bosta dolgoročno osrečevala.

Članek je bil objavljen v reviji Obrazi 07/26.