Primož Lukežič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V zadnjem času o vas osebno nismo veliko slišali. Zdi se, kot da ste se odločili nekoliko odmakniti od radovednih oči javnosti. Zaupajte nam, kako in kje danes živite?

Moj sistem ne prenese nenehnega pojavljanja in ugotovila sem, da bolje delujem v ciklih. Medijsko prilezem na površje takrat, ko imam kaj novega glasbenega za deliti. Lani sem kupila stanovanje v Mengšu, v okolici Ljubljane, in tukaj se resnično odlično počutim. Dolga leta sem živela precej nomadsko življenje med različnimi državami, letališči, projekti in studii. To je bilo čudovito obdobje, a danes veliko bolj cenim občutek doma. Ne potrebujem več toliko adrenalina. Veliko bolj me zanima kakovost vsakdana. In naj takoj odgovorim na največkrat postavljeno vprašanje v zadnjem času: sem srečno samska.

Ste ena redkih slovenskih pevk, ki ste dolgo let ustvarjali v tujini. Česa vas je to naučilo?

Tujina me je naučila predvsem ločevati med tem, kar delam, in tem, kdo sem. Ko sem bila mlajša, sem velik del svoje vrednosti gradila na dosežkih in uspehih v glasbi. Sčasoma pa sem ugotovila, da so to precej spolzka tla. Ne glede na to, koliko dela vložiš, ni vse v tvojih rokah.

Naučila me je tudi samostojnosti, discipline in ponižnosti. Odprla mi je pogled na svet in me naučila, da je za vsakim človekom zgodba, ki je ne poznamo. Zato danes veliko raje poskušam razumeti kot soditi. Dala mi je tudi neko tiho samozavest. Spoznala sem, da lahko sedim v sobi z ljudmi, ki ustvarjajo na največjih svetovnih odrih, in še vedno čutim, da pripadam tja. Ne zato, ker bi bila boljša od drugih, ampak zato, ker imam svoj glas, svojo zgodbo in svoj pogled na svet.

Ste se zaradi te izkušnje spremenili?

Morda je največja sprememba ta, da me danes lastne pomanjkljivosti ali nekompetentnost ne bolijo več tako kot nekoč. Včasih sem jih doživljala kot dokaz, da nisem dovolj dobra. Danes jih vidim predvsem kot informacijo. Če me nekaj moti ali čutim, da mi na nekem področju manjka znanja, lahko glede tega nekaj naredim. In v tem je pravzaprav veliko svobode.

OSEBNI ARHIV

Če bi primerjali Majo pri 23 letih in Majo pri 34 letih, kakšna je razlika?

Pri 23 letih sem verjela, da moraš ves čas dokazovati svojo vrednost, pri 34 letih vem, da je veliko pomembnejše, da jo znaš prepoznati sam.

Včasih sem mislila, da moram biti nenehno v gibanju, da ne zamudim kakšne priložnosti. Danes razumem, da se lahko tudi ustaviš. Da lahko rečeš ne. Da ni vsaka priložnost prava priložnost. Veliko bolj poslušam svoje telo. Veliko bolj cenim mir. In veliko manj me zanima, kaj je videti uspešno navzven. Seveda še vedno sanjam na veliko. Še vedno imam ambicije. Ampak niso več povezane s tem, da bi komurkoli karkoli dokazovala. Kdaj pa kdaj sebi – ampak samo, če je zabavno in v izziv.

Povejte iz prve roke: kako je živeti življenje na očeh javnosti, kako se v sebi počutiš, ko čez noč v mladih letih doživiš slavo, ki si jo številni tako želijo, in ko tudi za neznance nehaš biti neviden?

Mislim, da ljudje pogosto romantiziramo določene stvari in slava je ena izmed teh. Zelo lepo je stati na velikem odru. Zelo lepo je, ko publika poje s tabo. To so trenutki, ki jih obožujem. Manj pa se govori o tem, koliko energije zahteva, da si ves čas na voljo, ves čas viden in ves čas dostopen. Po naravi sem bolj introvertirana, potrebujem veliko časa zase, za ustvarjanje, za sprehode, za tišino. Če sem predolgo v hrupu, se počutim izčrpano. Dolgo sem mislila, da je s tem nekaj narobe. Danes vem, da je to samo del moje osebnosti, ki jo je preprosto za sprejeti.

Primož Lukežič

Precej zadržani ste tudi glede družbenih omrežij. Zakaj?

Nimam občutka, da sem zadržana, sem pa velikokrat raje popolnoma v trenutku kot nenehno na preži za dokumentiranjem trenutkov. Hvaležna sem, da lahko prek družbenih omrežij neposredno ostajam povezana z vsemi, ki me spremljajo. Časi so se pač spremenili in iščem poti, kako ostajati prisotna, ne da bi bil to moj glavni fokus. Želim si, da bi moje življenje ostalo nekoliko večje od mojega Instagrama. V svetu, ki te sili, da si ves čas prisoten, potrebujem čas, da kaj ustvarim, da kaj predelam in da potem nekaj iskrenega delim z ljudmi. Mogoče sem nekoliko staromodna, ampak verjamem, da je v odsotnosti včasih tudi nekaj lepega.

Podobno velja tudi za medije. Nikoli niste bili prisotni za vsako ceno.

Mislim, da sem zelo zgodaj ugotovila, da pozornost sama po sebi ni cilj. Če imam kaj za povedati, z veseljem stopim pred kamere ali dam intervju. Če nimam, pa ne čutim potrebe, da bi bila prisotna samo zato, da sem prisotna. Morda zato moje poti nikoli niso bile povsem klasične. Vedno me je bolj zanimala vsebina kot pa hrup okoli nje.

Kaj pa glasba? Je še vedno enako močna ljubezen kot nekoč?

Mislim, da je danes še večja, a drugačna. Ko si mlad, si pogosto zaljubljen v sanje o glasbi, pozneje pa sem se zaljubila v samo glasbo. Danes me ne navdušuje več toliko stvari okoli nje. Ne številke ne algoritmi ne trendi. Navdušuje me pesem. Navdušuje me trenutek, ko nekdo v občinstvu zapre oči in zares posluša. Navdušuje me občutek, da lahko nekoga s tremi minutami glasbe premakneš. To se mi zdi čudež. In ta čudež me še vedno žene naprej.

Veliko ljudi vas dojema kot zelo močno žensko. Se tudi sami tako vidite?

V nekaterih pogledih se, v nekaterih pa ne. Nekje sem morala razviti odpornost, zagotovo pa je kje tudi nisem in to me še čaka. Včasih sem mislila, da moč pomeni, da nikoli ne padeš. Danes mislim, da moč pomeni, da si upam pasti, se pobrati in ostati odprta za življenje. Ne vem pa, kaj vse me še čaka in kako bom na to odreagirala. Res nisem pametna za vnaprej. Samo zdi se mi, da bi že nekako.

Sašo Radej

Iskreno ste spregovorili tudi o temnih plateh slave, o tem, kako lahko slava in uspeh negativno vplivata na duševno zdravje. Razkrili ste, da ste po Evroviziji imeli zdravstvene težave, vaša avtoimunska bolezen je podivjala, potem pa so na plan udarili vzorci in strahovi, ki se jih prej niste zavedali. Ter da ste se v boju z depresijo in anksioznostjo obrnili tudi po strokovno pomoč ...

Res je, v nekem trenutku sem se znašla v stiski, za katero se mi prej ni niti sanjalo, da me lahko zadene. In to prav v času, ko so vsi mislili, da sem na vrhuncu. Nekako leto dni po nastopu na Evroviziji so se začele moje zdravstvene težave, moja avtoimunska bolezen je podivjala. Ko sem odšla na Švedsko in bila tam na začetku povsem sama, so na plan udarili vzorci in strahovi, ki se jih prej nisem zavedala. Odtlej sem se več let borila z depresijo in anksioznostjo.

Zelo slabo sem spala, trpela pa sta seveda tudi moj fokus in delo, ker so bili moji možgani večinoma v preživetvenem načinu. 

Znašla sem se v začaranem krogu brezupa in nemoči, zato sem poiskala strokovno pomoč že na Švedskem. A takrat še nisem vedela, kaj ni v redu z mano. Prve sadove trdega dela na meni je obrodilo sodelovanje s kovčinjo, pri predelovanju vzorcev sem kombinirala razum, čustva in duhovnost. Sčasoma sem spoznala, da si vse te občutke, ki me trpinčijo, povzročam sama. Niti ni več pomembno, kdo me je prizadel, kaj vse se mi je zgodilo in ali je fer ali ne. Ali sem res nesposobna ali ne. Nič od tega ni pomembno, pomembno je samo, kaj bom s tem naredila.

Kaj bi danes povedali mlajši Maji?

Verjetno to, da bo vse v redu. Da ji ni treba tako hiteti. Da ni vsaka zamuda izgubljena priložnost, ki se nikoli več ne vrne. Da nobeno čustvo ni dokončno. In da naj se ne boji postati točno to, kar je.

Ker največ lepih stvari v mojem življenju ni nastalo takrat, ko sem jih skušala nadzorovati, ampak takrat, ko sem jim dovolila, da se zgodijo.

In kaj si želite za naslednjih deset let?

Želim si ustvarjati glasbo, ki se me dotika in me navdihuje. In tudi če se bo moja pot nekoč obrnila v nekoliko drugačno smer, vem, da bo glasba vedno del mene. Ni samo moj poklic, ampak nekaj, skozi kar razumem sebe in svet okoli sebe.

Predvsem si želim zdravja, dobrih odnosov in občutka notranjega miru. Če sem iskrena, me danes veliko manj zanima vprašanje, kako velika bo moja kariera. Veliko bolj me zanima, kako živim vsak dan. Ali se z veseljem zbujam ob projektih, ki jih ustvarjam. Ali sem obkrožena z ljudmi, ob katerih sem lahko resnično jaz. In ali znam tudi sredi vseh ambicij ohraniti stik s sabo.

Če bom lahko zvečer ugasnila luč z občutkom, da sem živela v skladu s svojimi vrednotami, da sem imela rada ljudi okoli sebe in da sem s svojim delom prispevala nekaj lepega ali koristnega, bom imela občutek, da mi je uspelo. Danes je to zame veliko pomembnejša definicija uspeha kot katerikoli zunanji dosežek.

Primož Lukežič

Trenutno smo vas ujeli med pripravami turneje, ki ste jo poimenovali Poklon divam. Zakaj ravno zdaj in zakaj ravno ta projekt?

Zanimivo je, da ideja ni nastala iz nostalgije, ampak iz iskrenega občudovanja. Že od otroštva sem rasla ob glasovih žensk, ki so me zaznamovale – Whitney Houston, Aretha Franklin, Celine Dion, Tina Turner, Adele, Etta James in številne druge. Njihove pesmi so bile zame več kot samo glasba. Bile so učbenik interpretacije, poguma in iskrenosti.

Po več kot 20 letih petja sem začutila, da bi jim rada na svoj način izrekla poklon. Ne z imitacijo ali posnemanjem, ampak z dialogom med njihovimi zgodbami in mojo lastno. Ko danes pojem njihove pesmi, jih slišim drugače kot pri dvajsetih. Razumem več bolečine, več moči in več odtenkov, ki jih takrat še nisem mogla. Ta turneja je pravzaprav praznovanje ženskih glasov in hkrati praznovanje poti, ki me je pripeljala do tega, da danes bolj zaupam svojemu glasu kot kadarkoli prej.

Ko že govoriva o ženskosti – odkrito ste povedali, da ste trenutno samski in da se tako tudi odlično počutite. Pa vendarle, ali morda že slišite tiktakanje biološke ure, si želite postati mama?

Ne čutim pritiska ne v smislu, da moram nujno nekoga spoznati, ne v smislu, da moram postati mama do določene starosti. Če bi svoje odločitve sprejemala iz strahu, da bom nekaj zamudila, mislim, da ne bi gradila na pravih temeljih.

Iz izkušenj vem, da stvari, ki jih počnemo iz panike ali pomanjkanja, redko prinesejo mir.

Seveda si želim družine. Sem človek, ki verjame v partnerstvo, bližino in dom. A hkrati sem prišla do točke, ko je moje življenje lepo in polno že danes. Ne živim v čakanju na neki prihodnji trenutek, ki bi me končno osrečil. Naučila sem se zaupati, da se bodo pomembne stvari zgodile ob pravem času, če so mi namenjene. Če pa bo moja pot videti nekoliko drugače, verjamem, da lahko človek tudi takrat živi izpolnjeno, smiselno in lepo življenje.

Članek je bil objavljen v reviji Obrazi 07/2026.