Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kako ste zdaj? Kako se počutite zares?

Dobro sem, res. Trenutno sicer v precej napornem obdobju, ampak v sebi sem dobro. Minule tedne sem poleg vsega, kar počnem za preživetje, močno zaposlena tudi s projektom Restavracija za en dan na šolskem igrišču naše OŠ Zalog.

Kako se je sploh rodila ta ideja?

Projekt Skupaj za mizo, kot smo ga poimenovali, se je začel že lani z zloglasnim »problematičnim 3. b«, ki ga je obiskoval moj starejši sin. Šlo je za velik, izrazito multikulturen razred, 27 učencev, veliko odločb. Ob vsakem roditeljskem sestanku sem domov odhajala s čudnim, grenkim občutkom, ki je kričal po zamenjavi šole. Podajali smo si žogico, kdo je odgovoren za slabo vedenje otrok.

Naš proaktiven, neusahljivo pozitiven ravnatelj Andrej Krumpak nam je omogočil predavanje odličnega Janija Prgića Tanka črta odgovornosti, ki nam je med drugim pomagalo razumeti tako stališča šole kot staršev. Predlagal je tudi, da stopimo skupaj. Kot nekoč, ko je otroke vzgajala skupnost. Naj se vključimo čisto konkretno, s svojim znanjem, karkoli že to je. In ko je celo moj ultrapridni in neproblematični sin mahnil sošolca, sem videla, da se tudi mene vse to vseeno tiče. In potem je na govorilnih urah zletelo iz mene – dajmo, poskusimo.

Šimen Zupančič

Kako pa ste želeli pomagati?
Ker sem igralka, scenaristka in režiserka ter je to področje, ki ga najbolje poznam, sem predlagala, da skupaj ustvarimo avtorsko besedilo, ki bo nagovarjalo prav stiske in izzive teh otrok tukaj in zdaj. Otroci so razvili prav vse karakterje v zgodbi in to z vsem, kar lik mora imeti – pozitivno plat, negativno plat, ki jo poskuša skozi zgodbo popraviti, in močno željo, ki ga žene naprej. Pogovarjali smo se o čustvih, vadili različne situacije, v katerih so jih lahko izražali na zdrav način.

Ves čas smo se trudili, da so razumeli, zakaj sta zdravo izražanje in samoregulacija čustev pravzaprav sploh pomembna. Potem so otroci prevzeli prav vse vloge, ki jih poznamo v gledališču – postali so kostumografi, scenografi, tonski mojstri, prišepetovalci ipd. Postopoma so se zelo aktivno vključili skoraj vsi starši, učitelji pa so bili dejaven del projekta že od samega začetka. Tako je nastal res lep in pristen skupnostni projekt. Največji uspeh pa ni bila sama predstava, čeprav so otroci svoje delo opravili odlično, temveč proces, skozi katerega so otroci, starši in učitelji skupaj hodili proti istemu cilju. Prav ta skupna pot je v odnosih prinesla opazne in zelo pozitivne spremembe.

Kako se je končal projekt?
Predstava, ki smo jo odločno poimenovali Čudoviti 3. b, je postala pilotna praksa za dogodek, ki smo ga pripravili letos – Restavracija za en dan na šolskem igrišču. Vodili so jo otroci obeh 4. razredov OŠ Zalog, ob sodelovanju in pomoči drugih učencev šole, učiteljev, staršev in lokalne skupnosti. Izkušnja s Čudovitim 3. b pa je postala tudi izhodišče za celoten koncept skupnostnega izobraževalnega modela Skupaj za mizo, ki ga razvija OŠ Zalog skupaj s starši.

Pri naši restavraciji nam je na pomoč priskočil še Jorg Zupan, ki je sestavil interkulturni »slow food« meni – avtorski kulinarični konglomerat vseh kultur, ki jim pripadajo otroci. Otroci pa so se tako »prelevili« v kuharje, slaščičarje, barmane, promotorje, urejajo zunanjo podobo, seveda bodo tudi oni vse stregli … Skupina, ki je združena v t. i. nabavno skupino, je šla k županu po pomoč, če bi se nam kje pri pridobivanju sestavin zapletlo, in bili so tako prepričljivi, da so bile vse besed odraslih po njihovi predstavitvi popolnoma odveč. Vse, kar sem doživela v teh dveh šolskih letih prek teh dveh projektov, je bilo zame tudi prelomno.

Kako pa? Ste kdaj zares razmišljali o tem, da bi sina prešolali?
Priznam, da sva se z Juretom večkrat pogovarjala o prešolanju otroka, nekaj akcij v to smer sva tudi že začela. V sebi sem bila bitke s predsodki in tihimi obsojanji, površinskimi mnenji in vlekla napačne zaključke.

Kaj vas je prepričalo, da ostanete?
V zadnjih dveh letih, ne samo prek teh projektov, ampak tudi prek običajnega življenja, sem se začela zavedati, da bi bilo prešolanje iz več razlogov pravzaprav velika napaka. Najprej, ker bi otroka naučila, da se od težav beži. In to bi bila absolutno napaka številka 1. In drugič, še bolj pomembno, ne bi globlje spoznala, da sem in smo pravzaprav obkroženi z res čudovitimi ljudmi.

Starši, s katerimi smo se v zadnjih letih še bolj in iskreno povezali ter presegli vse, kar nas ali bi nas sicer razdvajalo; vsi učitelji, ki jim je v resnici iskreno mar za naše otroke, in žal vem, da to ni samoumevno; ne bi spoznala naše dobesedno »superjunakinje Eme«, svetovalne delavke in gonilne sile celotnega projekta, ne bi se tako zelo globoko povezala z izjemno strokovnjakinjo za odnose Mojco, ki – včasih kar nenavadno, ampak res – na vsak zakaj pozna odgovor ...

Šimen Zupančič

Je ta izkušnja spremenila tudi vaš pogled na sosesko, na kraj, kjer živite?

Hvaležna sem, da mi je uspelo pogledati pod nazive, pod formo, pod statuse, pod kulturo, pod površje in da sem dala odnosom možnost. Zdaj me niti malo ne privlači življenje v središču Ljubljane. Želim ostati tukaj, in to predvsem zaradi ljudi.

Pred leti ste doživeli izgorelost. Kako je sploh prišlo do nje?

Vem, da ljudje potrebujemo »krivca«, čeprav bi rekla, da je ta krivec, o katerem bom govorila, samo sprožitelj, krivec je pa bila – tako kot za vse v življenju – moja percepcija življenja. Ampak, ja, govorim o obdobju petih mesecev po porodu drugega otroka, ko sem že začela delati, seveda sem ves čas tudi dojila, podnevi, ponoči. Potem smo doživeli tudi smrt v družini, pa težko bolezen, moj Jure je veliko delal in bil odsoten, bila sem sama, pri starejšem sinu so se začele težave ...

Kaj pa je bil po vašem pravi, globlji vzrok?
Nič ni tako strašnega v primerjavi s holokavstom, kajne? Zato pravim, da je pravi razlog v moji percepciji življenja, ki je bila, da ni dobro nič manj kot popolno. Da mora biti moč brezmejna in vedno na absolutnem nivoju, zanjo pa ne potrebujem nikogar in ničesar. In vse okronano z odgovornostjo do vsega in vseh. Prav v odgovornosti se navadno skriva ta jeziček v tehtnici, opažam.

Kdaj ste vedeli, da je zares preveč?

Pet dni pred premiero sem sredi noči mislila, da umiram. Nisem mogla dihati, vrtelo se mi je, po telesu sem imela mravljince. Odšla sem na urgenco, kjer so hitro ugotovili, da je fizično z mano vse v redu, da pa moja glava nujno potrebuje počitek. To mi je bilo težko sprejeti. Staknila sem še neko bakterijo v želodcu, ki me je položila v posteljo. Predstavo sem seveda izpeljala. In potem tudi vse druge obveznosti, ki sem jih imela dogovorjene. Šele nato sem poiskala pomoč pri terapevtu, ki mi je že pred leti pomagal premagati težave z nespečnostjo.

Prav tista nespečnost je bila alarm, ki sem ga utišala. Ko sem takrat premagala nespečnost, sem mislila, da sem na konju. Terapevt pa mi je ob drugi rundi dejal, da je že takrat vedel, da bom prišla nazaj. Trajalo je skoraj eno leto, da sem izplavala iz najhujšega primeža, polno energijo pa sem začutila šele po približno štirih letih. Vmes je bila še korona, kar je bilo po eni strani lažje, ker sem s svetom, ki se je ustavil, tudi sama dobila »dovoljenje«, da malo izprežem. Po drugi strani pa je bilo to obdobje zahtevno, ker je bil vsaj nekaj časa ravno zaradi epidemije prisoten še dodaten strah.

Šimen Zupančič

Kako je šlo potem dalje?
Oprijela sem se vsake rešilne bilke, od klasične medicine do alternative. Najbolj pa sta mi pomagala terapevta, mož in žena, ki delujeta skupaj, ona je psihiatrinja in psihoterapevtka, on strokovnjak za medicinsko hipnozo in njun pristop je zelo holističen. Zavedam se, da v družbi obstaja veliko predsodkov do psihiatrije. Pogosto slišimo, da je mogoče vse rešiti brez zdravil in zgolj z alternativnimi metodami.

Morda je za koga res tako, ne vem. Zame osebno pa je bil medicinski vidik zelo pomemben, ker moram stvari razumeti do njihovih temeljev. Medicina zna ponuditi precej jasne razlage in zelo konkretno pokazati, kje se skrivajo težave. V vsem tistem kaosu mi je to dajalo vsaj nekaj občutka nadzora. Pa vendar sem postajala utrujena od tega, ker se zelo dolgo ni v resnici nikamor premaknilo. Bilo je tu in tam celo malenkost boljše, pa spet mnogo slabše. Jaz, ki bi živela večno, sem si, priznam, v nekem trenutku želela to končati. Za vedno.

Potem pa je po mnogo novih pogledov na življenje, ki so sem jih ustvarila prek terapij, šlo počasi na bolje. Tesnoba se še vedno prikrade, danes ji rečem Miki Miška, ampak zdaj jo doživljam kot nekaj dobrega – nekaj, kar me opomni in spomni. Zato danes vsakemu, ki me vpraša, zakaj mislim, da je terapija dobra stvar, rečem – zato ker ti lahko pomaga spremeniti pogled. In ob tem začutiš izjemno radost in mir.

Kako sta sinova doživljala vašo izgorelost? Ju je bilo strah?

Takrat nisem veliko razlagala, ker nisem zmogla. Malo jima je Jure, tu in tam, a vseeno sta bila premajhna.

Pa sploh ste kdaj z njima spregovorili o tem, kaj se je takrat dogajalo?

Šele pred kratkim sem o tem obdobju govorila z Jonatanom, starejšim sinom. Dokler nisem res dojela narave bolezni in svojega stanja, sem občasno šla na pogovor na Psihiatrično prvo pomoč, kadar me je obup, ker se je izboljšanje tako vleklo, preveč prežemal. Občasno sta me spremljala oče in Jure, mama ne, ker jo je bilo strah, da me bodo hospitalizirali, čeprav so ji vsi ves čas govorili, da sem popolnoma in absolutno lucidna.

Šimen Zupančič

Jonatan vas je enkrat celo spremljal tja, kajne?
Enkrat je šel z mano, ja. Zagotovo je čutil, da se z mano nekaj dogaja, verjetno je čutil mojo notranjo odsotnost in me tisti dan ni hotel spustiti skozi vrata. Tako in tako sem potrebovala samo odgovor, ali delam res vse prav in ali bo kmalu zasvetila luč na koncu tunela. V čakalnici sva se najprej igrala in skrivala, potem je šel z mano noter, jaz sem mu tu in tam »prevedla« pogovor z zdravnikom v otroški jezik, da ne bi z nerazumevanjem podpihovala kakšnega strahu. In ko je tudi on pred časom doživel tesnobo, sem mu dejala, da ga lahko zelo dobro razumem. Tudi zato, ker sem tudi sama že to doživela.

In sem ga spomnila prav na tisti obisk, mu povedala, da sem takrat ta občutek, ki ga on doživlja zdaj, zelo močno čutila. Da ga še danes tu in tam, ker je tudi to pač del nas, ljudi. Da pa danes gledam nanj drugače kot prej. In vse te izkušnje vidim danes kot nekaj, kar me lahko s sinovoma celo bolje poveže.

V tem pogovoru ste že večkrat omenili tudi moža Jureta. Kako se je odzval na vašo izgorelost?
Šele čez dolgo časa, ko sem bila že bolje, sem se prvič vprašala, kako je bilo ob vsem tem njemu. Ko gledam nazaj, se je izjemno dobro držal. Zdelo se je, kot da se ga nič ni dotaknilo. Celo tako, da sem mu potem rekla, ali me je sploh jemal resno.

Kaj vam je odgovoril?

Odvrnil mi je: Ne, videl sem, da si razpadala na prafaktorje, seveda sem, ampak vedel sem, da boš ti iz tega izplavala. Če kdo, boš ti! Torej razumel je globino težave, ampak hkrati je tudi verjel vame. In to res cenim. Pa tudi to, da se ni ustrašil in pobegnil, kar vem, da bi se tudi lahko zgodilo. Spomnim pa se, da sem ga tu in tam videla, da mu je bilo težko; moji celotni širši družini je bilo težko.

Šimen Zupančič

Kako pa je ta čas zaznamoval vašo širšo družino?

Spomnim se, ko je za moj rojstni dan prišla cela moja družina – brat in sestra z otroki, mami, tati – mene pa je pobiralo na vseh frontah in potem sem šla nenadoma kar ven in v cerkev. Še zdaj vidim njihove obraze, ko sem vsa objokana po ne vem koliko časa prišla nazaj. Vsak je poskušal po svoje pomagati, s šalo, razumevanjem, dobro besedo ..., ampak spomnim se, da je bilo v zraku čutiti vprašanje, kaj zaboga naj naredimo.

Kako bi opisali to nemoč, ki jo čutijo bližnji?

Če ima nekdo zlomljeno nogo, dobiš mavec in ljudje vedo, kako ravnati od tu naprej – za začetek se na mavec podpišeš, kaj narišeš, kajne? Če pa imaš »zlomljeno dušo«, lahko morda teoretično razumeš, kaj se človeku dogaja, vendar je neznank preprosto preveč. Zato ljudje pogosto najprej občutimo nemoč. Duševna stiska je tudi zelo krhka in občutljiva stvar. Morda nas je strah, da bi rekli ali naredili kaj napačnega, zato se nam zdi varneje, da to področje prepustimo strokovnjakom. To je seveda pametno, ni pa res, da bližnji ne moremo nič. Predvsem smo lahko neobsojajoča podpora v smislu, da odvzamemo nekaj čisto praktičnih bremen.

Kako konkretno pa je Jure to naredil?

Jure je bil izjemen – ko je bilo najhuje, se mu rekla, muc, prosim, prevzemi. To je bil znak, naj v celoti prevzame otroka in poskrbi tudi za tiste stvari, ki jih sicer urejam jaz. Če ne bi imela njega, ne vem, kje bi bila danes. In tudi otroka morda ne bi prišla tako popolnoma neprizadeta iz te izkušnje. Takšna stiska namreč neizogibno vpliva na vso družino. Iskreno pa razumem tudi ljudi, ki jim je postane vse skupaj preveč. Tako tistega, ki to prestaja, kot družino. Predvsem zaradi te nemoči, ko ni mavca, da bi se nanj podpisal in s tem simbolično pomagal pri celjenju.

Menite, da bi družba lahko naredila več?

Prepričana sem, da bi družba lahko preprečila ogromno razhodov pa tudi samomorov, če bi se o teh nevidnih stiskah pogovarjali bolj prizemljeno, jim odvzeli neslišne prizvoke. Morda bi celo moj stric, ki ga nisem poznala, ker se je pri 18 letih poslovil, imel več možnosti, če bi živel v času, ko duševne stiske niso tabu in bi v trenutku odločitve za slovo imel sogovornika.

Z Juretom sta skupaj hodila tudi na zakonsko terapijo, drži?
Če ne bi naredila tega koraka in skoraj tri leta vsak teden hodila na pogovor, predrugačila poglede drug na drugega, spremenila komunikacijo in se naučila gledati pod površje, sem 99-odstotno prepričana, da danes ne bi bila več skupaj. Spet nihče ni kriv – če že kaj, naša prepričanja in to, da jim dovolimo, da nas nezavedno poganjajo.

Vaša mama je zelo uspešna v svojem poklicu, z očetom imata desetletja trajajoč krasen zakon, vzgojila je tri otroke. Kako je to vplivalo na vas? Koliko ste bili pod pritiskom, da morate biti tudi sami uspešni?

Tega pritiska nisem zares nikoli čutila, zanimivo, da ste me to vprašali, morda bi ga morala. V obeh naših precej tradicionalnih rodbinah sem bila po eni strani vedno »črna ovca«, vsaj tako sem čutila svoje mesto. Še posebno v primerjavi z osem let starejšo sestro, ki sem jo doživljala kot ideal naše družine. Tak občutek sem neverbalizirano pa vendar močno zaznavno dobivala od večine sorodnikov: mama petih otrok, odlična kuharica, ki ji vedno vse uspe. In za naše Merljak-Korenovo srce je ... ne vem, kako naj se drugače izrazim – »pravilna«.

Jaz sem imela od nekdaj v sebi drugačen ogenj, ki ni šel s tem »rodbinskim nazorom«. Že navzven se je recimo v najstniških kazalo to neskladje. Kot najstnica sem imela v laseh in na oblekah milijon barv.

Nosila sem kratke majčke, kratke hlače, rada žurala in živela življenje na meji, pa tudi čez.

Šele zdaj, ko sem odrasla, se zavedam razkola, ki sem ga nekoč čutila v sebi: zaradi sprejetosti sem si želela biti po eni strani podobna njej, po drugi strani pa sem želela živeti po svoje. Je trajalo kar nekaj časa, da sem odločno sprejela svojo lastno pot. Pa me imajo moji še vedno radi. (smeh)

Odkrito ste priznali, da ste si poiskali pomoč terapevta. Katere vzorce ste preokvirili? Mislite, da bi zmogli tudi brez strokovne pomoči? Kaj bi svetovali ljudem?

Mislim, da ne. Ali pa bi trajalo vse življenje, da bi prehodila to zahtevno pot. Terapija, sploh če je strokovna, ti da bližnjice do uvidov, do katerih bi mogoče prišel po dosti buškah. Vsi se pač učimo, celo življenje. Seveda še vedno delam napake kljub terapiji, da ne bo pomote. A se je tudi odnos do »napak« spremenil. Zdaj jih grem na terapijo »pogledat«, kot rečem, da vidim, kaj mi sporočajo. Ker vedno nekaj sporočajo, imajo namen. In ta namen je v resnici plemenit. Terapija mi je pomagala prepoznati mehanizme, ki me poganjajo skozi življenje, in razumeti, da so mi takrat, ko so se vzpostavili, pravzaprav pomagali preživeti.

Danes pa je moja realnost drugačna in mogoče jih ne potrebujem več. Največkrat jih ne. Ali vsaj ne v taki obliki ali meri. Prepričanja, kot so: bodi perfektna, bodi močna … so mi pomagala v določenem obdobju. Danes pa mi, kadar so vključena v vsej svoji veličini, lahko delajo škodo. Do teh tako zelo zavestnih, globokih uvidov po mojem mnenju ne bi prišla brez strokovne terapije.

Vem, da gredo ljudje skozi življenje tudi brez terapije, vendar je vprašanje tudi, kako kompleksno je stanje, sam človek, njegova prepričanja.

Na začetku sem se zelo primerjala in ves čas jamrala; nekateri so bili v redu v treh mesecih, zakaj pri meni toliko traja! Kaj delam narobe?! Kaj je narobe z mano!? Na srečo mi je terapevtka dovolj dolgo potrpežljivo pojasnjevala, da primerjanje nikoli in nikdar ne prinese absolutno nič produktivnega, da sem ji to končno tudi začela verjeti.

Nikoli niste bili v institucionalnem gledališču. Mislite, da je zaradi tega (pomanjkanja varnosti) trpelo tudi vaše osebno življenje? Se morate kot svobodnjak bolj truditi za preživetje? Kakšna je cena svobodnjaštva? Vas je kdaj strah, da ne bo vlog, projektov? Kako se spopadate s tem?

Zelo kratek čas sem bila zaposlena v GOML in potem v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Ko sem začutila, da nisem za institucionalni sistem, sem šla namenoma ven. In tako mi za zdaj ustreza. Všeč mi je, da lahko delam različne stvari in ne samo igram, čutim, da mi to kot ustvarjalki, predvsem pa kot človeku daje širino. In hvaležna sem, da delam z ljudmi z različnimi zgodbami in iz različnih ozadij.

Če bi bila zaposlena, tudi ne bi mogla doživeti sovjega podiplomskega študija, zame enega najlepših obdobij. Seveda nisem imuna za strah za preživetje, nikakor ne, vendar mislim, da sem po mami podedovala iznajdljivost. Iskreno se želim še bolj posvetiti scenaristiki in režiji, rada bi rada čim prej začela doktorski študij. Kam me bo ta pot pripeljala, ne vem. Ampak ta ustvarjalni zagon, ki ga čutim ob pisanju zgodb, ustvarjanju vizije, iskanju »poti iz deževnega gozda« ... če sem iskrena, sem ob tem celo veliko bolj srečna in morda bolj »na pravem mestu«, kot kadar igram.

V sebi čutim neznanski ponos in hvaležnost, da sem od staršev dobila lastnost, da ob težavah ne »počepnem« – in težav na tvojih plečih, kadar si avtor, je nešteto. Ampak to, da se ne bi znašla, da bi pustila ekipo, ki mi zaupa in sledi, na cedilu, pač zame ne pride v poštev. Zato mi toliko pomeni pridobivanje znanja. Znanje, pomešano z intuicijo, me je še vedno rešilo. Iz česarkoli.

S.R./MPA

Kako se znate ustaviti zdaj, reči je dovolj in zaupati, da boste preživeli?
Zaupati še ne znam, znam se pa ustaviti, ko vidim, da potrebujem odmik in da se odgovori skrivajo prav tam. Čisto in brezpogojno zaupati, da bo vse prav, je ta duhovna dimenzija, ki se direktno spopada z mojo potrebo po kontroli. In težko mi je zaupati, da bo vse v redu, če »vse bo v redu« ni odvisen od mene. Mi gre pa že malo bolje tudi na tem področju.

Kako si napolnite baterije?
Zelo rada grem v hrib s psom. Veliko sem tudi na vrtu. Zdaj kupujem lonce, vrtne grede, delam ograjo za vrt, uživam v okopavanju in skupnem vrtnarjenju z otrokoma.

Igralke ste bolj kot drugi na očeh javnosti – kako vi dojemate staranje?

Sem absolutno nečimrna, sovražim staranje, z leti doživljam tudi upad zmogljivosti. Za zdaj je zares vse, kar delam, samo to, da grem vsak dan v hrib, vidim pa, da potrebujem še vaje za moč, za mišice… Joj, kdaj.

Kaj pa lepotne »osvežitve«, ki so danes tako priljubljene – ste se že odločili za katero?

Botoksa ne maram, rada pa imam terapije z laserji. Od 25. leta pa hodim še na teenlifting – elektrostimulacijo mišic.

To metodo sem iz Zagreba pripeljala v Slovenijo prav jaz, ko sem na Brionih spoznala njeno izumiteljico in terapijo preizkusila.

Kako pa ta metoda deluje?
Gre za zelo natančne, različno oblikovane elektrode, ki se namestijo na obraz in intenzivno »trenirajo« posamezne mišične skupine. Na to terapijo hodim vsaj enkrat na teden. Medtem ko botoks delovanje mišic zavira, zaradi česar lahko sčasoma oslabijo, jih ta postopek, ravno nasprotno, krepi in tako pomaga ohranjati mladostno obliko obraza. Takšen pristop mi je veliko bližje. Za nego kože uporabljam tudi različne kisline in postopke, ki spodbujajo nastajanje kolagena.

Je bilo v vaši zgodbi z izgorelostjo tudi kaj dobrega?
Ogromno! Najprej in predvsem mi je ta izkušnja prinesla to, da sem se začela jemati mnogo manj resno, za kar sem hvaležna do neba! Ko sem bila v najtežjem obdobju izgorelosti, mi je moja psihiatrinja rekla, da bom nekoč še hvaležna za to obdobje. Takrat sem si mislila … no, ne bom rekla, kaj, je pa grda beseda. Potem sem brala o tem in ugotovila, da so ljudje, ki to preživijo in se zmorejo vrniti v običajne tirnice, res mnogo bolj stabilni. Ne čutijo več spon. Zase lahko rečem, da mnogo svobodneje diham, veliko bolj zavestno življenje pa je prineslo tudi izjemno notranjo stabilnost.

Ali še hodite na terapije?

Še vedno hodim, seveda. Sicer ne več tako pogosto, ampak hodila bom do konca življenja, zagotovo. Grem, ko se mi pojavi kakšno »sporočilo iz podzavesti«, ki ga moram odpreti in predelati. Sicer pa grem na pogovor recimo enkrat na mesec, da sproti čistim navlako, ki se mi nabere.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 07/26.