Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kako sploh začeti, da bi bralcem za začetek lahko predstavili težo vaših osebnih življenjskih izkušenj. Poskusiva tako: v življenju ste doživeli izjemno veliko izgub.

Tako je. Oba moja starša sta nosila hude posledice druge svetovne vojne. Bila sta internirana in ujeta, travme pa so ju spremljale vse življenje. Oče je zapadel v alkohol, mama se je spopadala s hudimi psihosomatskimi težavami. Naš dom so zaznamovali revščina, nasilje in nenehni konflikti, tragedija pa je dosegla vrhunec, ko je mama zagrešila uboj očeta.

Revščina nas je spremljala vse otroštvo, zato smo s sestrama pristale v reji. Mlajša sestra je pozneje naredila samomor in jaz sem se z njo pogovarjala zadnja – občutek krivde me je preganjal vsak dan. Kmalu zatem je mati zbolela in umrla za demenco, starejša sestra pa za rakom. Začel me je preganjati strah, da bom tudi sama zbolela in pustila moža in hčerko sama.

Po travmatičnih izkušnjah ste se posvetili raziskovanju osebnostne rasti, psihosomatike in energijskega zdravljenja. Je travma nekaj, kar nas zlomi, ali lahko postane prav tisto, kar nas zgradi? Naj vprašam drugače: ali lahko travma na človekovo življenje vpliva tudi pozitivno?

Moje otroštvo so zaznamovale težke in travmatične izkušnje. Ko danes gledam nazaj, pa vidim, da so me prav te preizkušnje utrdile in pripeljale do tega, kar sem danes, saj so me pognale v raziskovanje in iskanje pomoči. Seveda so me zaznamovale. Dolgo sem verjela, da si ničesar ne zaslužim, da sem nesposobna, da mi uspeh ni namenjen.

A v meni sta se kot pri samorastnici prebudila upor in vera, da se vse da. Sprva se je to kazalo tako, da sem se nenehno podrejala, delala več kot drugi in se borila za vse okoli sebe – zase pa si nisem upala zahtevati ničesar, ker sem bila prepričana, da si tega ne zaslužim. Bolj ko sem se trudila in pričakovala občutek sprejetosti, bolj so me izkoriščali. A prav ta pot me je pripeljala do izobraževanja, kjer sem se naučila, kako počistiti vse svoje občutke, prepričanja in strahove ter začeti ustvarjati svojo realnost – takšno, kakršno si želim.

Zasledila sem, da pravite, da nas kriza identitete ovira pri tem, da bi živeli svoje poslanstvo. Kaj ste imeli s tem v mislih?

Kriza identitete se pojavlja v vseh življenjskih obdobjih. Kot najstniki se nenehno primerjamo z drugimi: po videzu, po ocenah, po dosežkih v šoli. V srednjih letih se ženemo za materialnimi dobrinami, nato pa se začne mena in z njo strah pred staranjem: da nismo več zaželen kader, da se bo naš videz spremenil v gube, da ne bomo več privlačni za nasprotni spol, da bomo zboleli, strah pred izgubo spolne energije in seveda pred smrtjo.

Pravite tudi, da nas vzgoja uči, da moramo vedno izpolnjevati pričakovanja drugih. To je zelo narobe, zakaj?

Izpolnjevanje pričakovanj drugih je v današnji družbi nekaj samoumevnega in tako nas tudi vzgajajo. To izhaja že z genetske ravni, saj nisi smel razmišljati sam, temveč si moral ubogati starejše. To so omejitve, ki nam jih postavljajo zato, da smo vodljivi in služimo njihovemu namenu. Misliti s svojo glavo in imeti svoje cilje pomeni, da postaneš moteči člen v družbi, ker ne zadovoljuješ njihovih potreb. Takrat se zgodijo napadi, poniževanja in zavračanja – in marsikdo to sprejme kot absolutno resnico o sebi ter si ne upa storiti ničesar iz okvirjev.

Šimen Zupančič

Česa bi nas torej morala (na)učiti vzgoja?

V prvi fazi življenja imajo največji vpliv starši in njihova vzgoja, oni bi morali otroku dati občutek varnosti, sprejetosti in ljubezni. Nato prideta šola in družba, ki vztrajata pri neki uravnilovki in se je strogo držita – namesto da bi nas naučili samospoštovanja ne glede na ocene, razvijali naše talente in posebnosti, nas učili čustvene inteligence ter tega, kako si samostojno postavljati cilje in prevzemati odgovornost.

Zakaj je po vašem mnenju današnji človek najbolj nesrečen ali nezadovoljen?

Najbolj nesrečni smo zaradi vpliva družbe in spletnih portalov, ki nam kažejo sanjske postave, videz in kariere. Preveč se primerjamo in hlepimo po materialnih dobrinah.

In kaj današnjega človeka najbolj osrečuje?

Danes je najbolj cenjena dobrina prosti čas – zase, za družino in za druženje – ter to, da živimo v notranjem miru sami s seboj. V zadnjih letih se je veliko spremenilo. Prej so prevladovale drugačne vrednote: sodelovanje, druženje, pomoč. Zdaj pa vse vodi v individualizem, tekmovalnost in nadvlado. Upam, da se bodo mlade generacije začele zavedati pozitivnih vrlin, se odprle ter sprejele druge in drugačne.

Izgorelost pogosto povezujemo z delovnimi obremenitvami, vi pa v ozadju vidite strah pred zavrnitvijo. Zelo zanimiva teza – nam lahko razložite, kako je to povezano?

Izgorelost je povezana z ravnijo adrenalina v telesu. To ga do določene meje lahko razgradi, potem pa se začne kazati na zdravstvenem področju. Sebe ženemo do onemoglosti, glavni razlog za to pa je strah – pred zavrnitvijo, pred izgubo službe, pred tem, da študija ne bomo dokončali tako, kot zahtevajo starši, in bomo izgubili njihovo ljubezen, pred nedoseganjem rezultatov v športu in še na številnih drugih področjih. V resnici pa je glavni razlog ta, da zaradi vseh teh strahov drugim ne znamo postaviti meje in reči ne.

Šimen Zupančič

Nam lahko poveste kaj več o tem, kako lahko ljudje bolje razumejo in premagujejo različne življenjske stiske ter oblike odvisnosti? Zakaj do različnih odvisnosti pravzaprav pride?

Odvisnost je beg od realnosti. Vanjo zapadejo osebe, ki so čustveno zelo dojemljive, a se v treznem stanju ne znajo spopasti s čustveno bolečino. Predvsem je pomembno, kako oseba dojema sebe in svoje sposobnosti. Žal se zloraba drog danes začne že v osnovni šoli.

Od otroka pogosto preveč pričakujemo in želimo, da izpolnjuje naše želje; otrok tega ne zmore, zato se počuti nezaželenega, ponižanega in postane prepričan, da je z njim nekaj narobe. Takrat postane nevarno – zaide v družbo, kjer se počuti sprejetega in enakovrednega, le da je skupna vez običajno droga. Na pogovorih z odvisniki gradimo samozavest in sprejemanje sebe takšnih, kakršni smo. Staršem priporočam, naj svojega otroka sprejmejo takšnega, kot je, in mu dajo občutek varnosti ne glede na ocene ali dosežke v športu.

Živimo v času in družbi, kjer je veliko samskih ljudi, veliko je razhodov. Kaj je zares pomembno za partnerski odnos, pa to pri iskanju pravega partnerja očitno številni spregledamo?

Partnerstvo je na svetovanjih zelo pogosta tema. Napaka se pogosto pojavi že ob spoznavanju, saj osebo vidimo takšno, kakršno si želimo, in ji pripisujemo lastnosti, ki jih morda sploh nima. Čez čas jo začnemo zares spoznavati in vse bolj ugotavljamo, da je drugačna, kot smo si predstavljali. Takrat se začnejo težave, saj drug drugega želimo začeti spreminjati.

Torej je težava v tem, da ljudje v partnerskih odnosih iščemo svojo idilično sliko drugega, ki pa ne obstaja?

To je še zlasti izrazito pri dolgotrajnih zvezah. Skozi življenje se nenehno spreminjamo, od partnerja pa pogosto pričakujemo, da bo ostal enak kot nekoč. Na pogovorih pogosto slišim oznake, kot so »je narcis« ali »je kolerik«. Radi iščemo vzroke in etikete, pogosto pa gre bolj za to, da oseba ne ravna tako, kot bi si želeli. Pomembno je, da razmislimo, česa v odnosu ne bi mogli sprejeti, in se nato odločimo, ali je ta oseba prava za nas ali pa je bolje, da gre vsak svojo pot. Ob tem se moramo zavedati, da idealne osebe, kakršno si ustvarimo v predstavah, na tem svetu ni.

Pogosto slišim tudi: »Ne podpira me.« A če sami nimamo zaupanja vase in v svoje sposobnosti, nam ga ne more dati niti partner. Žal danes pogosto več časa preživimo s sodelavci kot s partnerjem, v ospredje postavljamo kariero, materialne dobrine in primerjanje z drugimi, zato nam za odnos zmanjkuje časa. Partnerski odnos krepijo prijaznost, hvaležnost, spolnost, skupni cilji in sprejemanje drugačnega mnenja. Sama svetujem, naj vsak najprej stopi korak nazaj in premisli, kaj lahko spremeni pri sebi, namesto da bi poskušal spreminjati partnerja.

Koliko ljudi se obrne na vas za energijsko zdravljenje? Je za takšno zdravljenje dovzeten vsak človek?

V svojih 25 letih delovanja sem srečala že veliko ljudi – največ takih s konkretnimi življenjskimi težavami, ki jih sami ne znajo rešiti, ker so tako naučeni. Razrešujemo strahove pred zavrnitvijo, samoto ali razvojem bolezni. Veliko delam na področju partnerskih odnosov, dokončevanja študija, razreševanja travm in otroštva, odnosov v službi in tega, kako zaživeti po svoje.

Name se obračajo ljudje vseh starosti in obeh spolov, prevladujejo pa moški, ki iščejo konkretne odgovore. Ni treba verjeti v energijo – po svetovanju preprosto začnejo delovati drugače.

Veliko se jih pride tudi učit: reikija za pomiritev in boljše počutje ali thetahealing za delo na podzavesti, kjer prek svojih nevronov spoznavamo, kako ustvariti svojo realnost.

Šimen Zupančič

Ste tudi znana grafologinja, ki je marsikaj prebrala iz pisave, tudi znanih obrazov. Kaj vse lahko preberete iz človekove pisave?

Grafologija je veda, ki temelji na psihologiji in razkriva našo osebnost. Pišemo podzavestno in vsaka pisava je drugačna. Grafolog iz nje razbere, kako dojemamo sebe, kakšne strahove in obrambe smo razvili, za katere poklice in konjičke smo najbolj primerni, kam usmerjamo čustva, kakšna je naša gonilna moč, kako upoštevamo pravila in kako predelujemo informacije.

Kakšna je razlika med analizo pisave in analizo podpisa – kaj razkriva ena in kaj druga?

Podpis je naša maska; pokaže nam samopodobo – ali postavljamo sebe na prvo mesto ali prepuščamo prednost drugim. Vse drugo razkrije celostna analiza: ali smo trmasti, zamerljivi, ljubosumni, neposredni, pozitivni, podrejeni ali optimistični.

Kateri elementi pisave pa v resnici največ povedo o človeku?

Za grafološko analizo je treba preveriti najmanj 400 pokazateljev. V prvem trenutku opazimo nekatere, kot so naklon, razmerja, ritem in takt, vrstice, velikost pisave, pritisk – in ti nam že nekaj povedo, a ko začnemo opazovati zaključke črk, se prvi vtis bodisi potrdi bodisi ovrže.

Jure Klobčar

Kakšno pisavo imajo uspešni ljudje oziroma kaj je zanjo značilno?

Pri uspešnih ljudeh je pisava samonikla, kar pomeni, da delujejo iz ritma. Iz nje so razvidni intuicija, diplomacija, instrumentalna agresivnost, navdušenje, usmerjenost v prihodnost ter strast in analitičnost.

Kaj pa ljudje, ki so nasprotje uspeha – tisti, ki se celo podcenjujejo? Kako pa pišejo taki ljudje?

V takšni pisavi prevladujejo takt, upoštevanje vsega priučenega, pravila, pesimizem, zatekanje v preteklost, jeza in zamere, rahel pritisk, čustvena zadržanost ter zaprta komunikacija. Takšni ljudje pogosto ne uresničujejo svojih zamisli in imajo tudi slabo fizično energijo. Vsekakor je za natančno analizo pri vsakomer treba proučiti vse pokazatelje, brez površnega ugibanja.

Ali lahko človek zavestno spremeni pisavo, da bi naredil boljši vtis – in ali to sploh deluje, ali grafolog to takoj opazi?

Kadar človek pisavo zavestno spreminja s pomočjo grafologa, govorimo o grafoterapiji, ki vpliva tudi na spremembo uma. Če pa se sam trudi pisati drugače, da bi naredil boljši vtis, pa se to v pisavi opazi, določene poteze namreč vedno zapiše enako, ker podzavest prevlada.

Kaj bi vi sami še svetovali sodobnemu človeku?

Priporočala bi mu, da sam določi, kaj bo počel, kje se vidi v prihodnje in kaj si dejansko želi – ne kaj mora. Mar ni to iluzija? V službo hodimo zato, da zaslužimo in si s tem omogočimo udobno življenje ter tisto, kar nas čustveno zadovoljuje. Cilji naj temeljijo na občutku strasti; če strasti ni, to pomeni, da nekaj ni naš resnični cilj, temveč se želimo podrediti, dokazovati ali zadovoljevati druge. Ne tekmujte z drugimi in ne prevzemajte mnenj drugih o tem, kakšni ste, saj vas to samo omejuje. Ne pričakujte zunanje potrditve in pohval, saj vas na ta način podrejajo in čustveno izsiljujejo – to je posledica strahu, da vas ne bodo imeli radi in da boste zavrnjeni.

In še to: opustite stare zamere, zavrnitve, jezo in obžalovanja, saj vam preprečujejo razvoj. Ne jezite se na druge, če ne storijo tega, kar želite, in jih ne prepričujte, da je le vaš prav pravi.

Največje zlo so pričakovanja o tem, kako naj se vedejo drugi. Zavedajte se minljivosti – jutri nas morda ne bo več ali pa ne bo osebe, s katero imamo nerazrešene stvari. Takrat vse skupaj ne pomeni nič in morda bi dali vse, da bi z njo še lahko sobivali, a popravnega izpita ni. Zato zaživite v notranjem miru, brez nenehne kritike in analize ter sprejemajte sebe in drugačnost z razumevanjem in sočutjem. Vedno se najde pot, če je le volja.

Članek je bil objavljen v reviji Obrazi 07/2026.