Tibor Golob

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kljub temu da so se vam številni posmehovali in vam napovedovali estradno kariero muhe enodnevnice, ste danes, po 22 letih, še vedno trdno v sedlu, celo uspešnejši kot kadarkoli prej, Damjan Murko pa je blagovna znamka in svojevrstni fenomen. Roko na srce – ste to pričakovali?

Iskreno? Ne. Vedno pravim, da je zdravo dvomiti. Če že na začetku kariere živiš v prepričanju, da ti je vse podarjeno, da za tabo stojijo veliki mediji, mogočni sponzorji ali bogati starši, potem nikoli zares ne ceniš tistega, kar ustvariš sam. Jaz sem moral vsako stopnico prehoditi sam. Prav zato danes uspeh doživljam drugače – z veliko hvaležnostjo.

V čem je skrivnost vašega uspeha?

Skrivnost za uspeh po mojem ne obstaja. Verjamem v delo in vztrajnost. Seveda je tudi veliko odrekanja in napak, iz katerih se je treba naučiti. Včasih je treba preprosto stisniti zobe. Pogosto rečem, da sem na slovenski estradi skidal toliko gnoja kot malokdo. Zato danes nimam slabe vesti, ko rečem, da sem številka ena. A to mesto mi ni bilo podarjeno in ni prišlo čez noč.

Ste od vsega začetka načrtovali, na čem boste gradili svojo kariero, in v čem je vaš talent?

Danes lahko brez zadržkov rečem, da talent imam. Morda mi ga na začetku nihče ni pripisoval na glasbenem področju, sem pa zelo zgodaj razumel nekaj drugega: kako priti do ljudi. Kako jih nagovoriti, pritegniti njihovo pozornost in ostati v njihovih mislih. Tega se ne naučiš iz knjig. Za to moraš imeti občutek, dar. In mislim, da je prav to eden mojih največjih talentov. Vsi vemo, da karizma dela čudeže, to pa imaš ali pa nimaš.

Tibor Golob

Pogosto poudarjate, da vam največ pomeni, da vam občinstvo verjame, da vam zaupa …

Ker brez zaupanja ni dolgoročne kariere. Lahko ustvariš veliko zgodbo, odmeven škandal, lahko si en teden glavna tema pogovorov, ampak če ti ljudje ne verjamejo, je to zelo kratkega daha. Jaz sem igral svojo igro in jo igram še danes. Nikoli nisem lagal o tem, kdo sem. Bil sem dosleden. In prav zaradi te doslednosti uživam zaupanje občinstva še danes.

So vas zlobne govorice o vaši mentalni omejenosti, homoseksualnosti in podobnem kdaj prizadele in ste jih za ceno uspeha pač vzeli v zakup, stoično molčali, nizali uspehe in šteli denar?

Samo idiotov nič ne prizadene! Seveda me je bolelo. Predvsem takrat, ko sem videl, da laži prizadenejo tiste, ki jih imam rad. Sam pa teh stvari nikoli nisem jemal osebno. Vedel sem, da je estradni svet boj za obstanek. Danes si na vrhu, jutri te ni več. Če bi vsak komentar nosil domov, danes ne bi sedel tukaj. Naučil sem se čustvene distance. Ne zato, ker ne bi čutil, ampak zato, ker moraš na svoji poti ostati zbran.

Lahko bi torej rekli, da ste ustvarili poslovni model, ki bi ga lahko primerjali s tistim, ki ga je po principu »neumne blondinke« ustvarila Paris Hilton. Je bil kakšen trenutek, ko vas je skrbelo, da to ne bo delovalo?

Bal sem se trenutka, ko se bo posmeh spremenil v spoštovanje. To se sliši nenavadno, ampak res je bilo tako. Spraševal sem se, ali me bodo ljudje, ko bodo ugotovili, da zelo dobro vem, kaj počnem, sploh še želeli gledati. Ali bodo rekli: Saj se pravzaprav ves čas igra z nami. Na srečo se je zgodilo ravno nasprotno: začeli so me jemati resno.

Kolikšen del tega, kar vemo o vas, je torej resnica in kolikšen del skrbno načrtovan šov glede na to, da danes o sebi govorite kot o poslovnem modelu.

Ker to tudi sem. Za Damjanom Murkom stoji jasno premišljena strategija. Lik je bistveno bolj izrazit, bolj provokativen, bolj glasen. Zasebno sem precej bolj umirjen človek. Seveda pa se včasih zgodi, da maska nekoliko zdrsne. Pozabim na lik in sem preprosto jaz. Zanimivo je, da občinstvo tudi tega Damjana zelo lepo sprejme. Takrat začutijo iskrenost. Vidijo, da ne gre za predstavo, ampak za človeka.

Tibor Golob

Radi poudarjate, da je zasebnost za vas sveta. Zakaj jo potem tako pogosto uporabljate za to, da pridete na naslovnice? Koliko vaših domnevnih škandalov je bilo spontanih in koliko vnaprej dogovorjenih zaradi publicitete?

Veliko stvari je načrtovanih, vendar uspeha ne moreš zrežirati do konca. Ljudje zelo hitro začutijo, ali nekaj delaš iskreno ali ne. Lahko pripraviš popoln načrt, ampak če ljudje ne začutijo energije, če nisi iz pravega testa, je vse zaman. Niso vi konji dobri za dirko.

Povejte nam kaj o Damjanu Murku v mladih letih, kje in kako ste odraščali, kako bili vzgojeni, kaj so vam starši dali na pot, kakšno je bilo vaše otroštvo?

Mislim, da me je prav zgodnja življenjska borba oblikovala v človeka, kakršen sem danes. Mama je med nosečnostjo ostala sama, oče naju je zapustil. Tri leta pozneje sem dobil čudovitega očima, ki je skrbel zame in za mamo, kot bi bila njegova lastna družina. Še danes ga neizmerno spoštujem in sem mu hvaležen za vse, kar je naredil.

Borba za obstanek mi je bila položena že v zibelko. Ne pravim, da sem imel težko otroštvo. Daleč od tega. Bilo je lepo. Nismo živeli v razkošju, vendar nam tudi ničesar bistvenega ni manjkalo.

Očim je garal, da nama je z mamo omogočil dostojno življenje. Veliko vlogo so imeli tudi stari starši, pri katerih sem preživel prvih šest let življenja. Od njih sem dobil najpomembnejšo življenjsko lekcijo – d ti v življenju nihče ničesar ne podari. Da se moraš za vse boriti sam.

Vaša žena Maja je ob vas že skoraj dve desetletji. Kako je ona sprejela ta večni cirkus okoli vas?

Z Majo sva zvezo dolgo skrivala. Zdelo se nama je, da je to nekaj, kar pripada nama. Dokler se je dalo, sva jo varovala pred javnostjo, potem so prišli paparaci in zgodba je postala javna. Nikoli pa nisem imel potrebe, da bi komurkoli karkoli dokazoval. Na začetku kariere je bilo to pomembno za preboj, danes pa predvsem za obstanek. Ljudje imajo radi zgodbe, radi ugibajo.

Vedno pravim, da so si nekoč želeli kruha in iger. Jaz sem jim ponudil svoj način igre. Danes na številne provokacije niti ne odgovarjam več. To si lahko po vseh teh letih privoščim. Včasih pa še vedno namenoma pustim kakšno odprto vprašanje. Ne zato, da bi kogarkoli zavajal, ampak zato, ker je to že od nekdaj del mojega medijskega jezika.

Kaj o vas ve Maja, česar javnost ne bo nikoli izvedela?

Maja pozna mojo dušo. Ve vse o meni. Mislim, da je edina oseba, ki pozna vse moje skrivnosti. Pa ne govorim o senzacionalnih zgodbah, ampak o tem, kdo sem v resnici. Vedno mi je stala ob strani, tudi takrat, ko ni bilo lahko.

Po 18 letih zakona lahko rečem, da sva partnerja, ki se vsak dan znova odločata drug za drugega. Najin odnos temelji na kompromisih, hkrati pa si pustiva dovolj prostora, da vsak ohrani svojo osebnost. Prav zato se še danes odlično razumeva. Včasih imam občutek, da si misli prebereva že brez besed.

Tibor Golob

Katera govorica o vas zasebno je bila najbolj boleča, čeprav ste se pred kamerami ob njej smejali?

Med najbolj absurdnimi je bila tista, da sem poročen s svojo sestrično in da je vse skupaj le predstava za javnost. Takšne stvari človeka prizadenejo. A nikoli nisem čutil potrebe, da bi se zagovarjal. Naučil sem se, da kadar pokažeš, kako srečen si, bodo vedno obstajali ljudje, ki ti bodo to želeli vzeti. Če pokažeš svojo ranljivost, pa jo bodo nekateri izkoristili. Zato sem določene bitke raje odigral v tišini.

Vaša spolna usmerjenost je bila dolga leta predmet ugibanj. Zakaj teh govoric nikoli niste odločno ustavili?

Ko sva z Majo začela zvezo, je nisva razglasila javnosti. Zdelo se nama je, da je to najina intimna zgodba. In tega načela sem se držal tudi pozneje. Res je, da sem ljudi pogosto puščal v dvomih. Včasih tudi namenoma. To je bil del igre, del lika, ki sem ga ustvaril. Rožnata oblačila, rožnat avtomobil, koketiranje z občinstvom, nekoliko teatralen nastop … vse to je bilo del zgodbe. Nikoli pa nisem čutil potrebe, da bi karkoli razlagal ali dokazoval.

Torej je bil dvom del vaše strategije?

Moja kariera je zgrajena tudi na tem, da ljudje niso bili povsem prepričani, kaj je res in kaj je del predstave. To me je vedno zabavalo. Igranje mačke z mišjo je bilo del mojega ustvarjalnega izraza.

Že od prvega velikega hita Srečen, ker sem moški sem vedel, da želim ljudi izzvati. Na oder nisem prišel kot klasičen »mačo«. Prišel sem v krznu, s perjem, bleščicami, lučmi in glamurjem. Zavestno sem rušil predstavo o tem, kako naj bi bil videti »pravi moški«. Mislim, da sem pri številnih izzval vprašanja, ki so jih nosili v sebi, pa si jih niso upali postaviti.

Včasih sem imel občutek, da so ljudje prek mene zdravili lastne komplekse. In če sem iskren, me to ni motilo.

Pravzaprav sem razumel, da je tudi to del moje vloge. Danes je marsikaj precej bolj jasno kot nekoč, pa vendar še vedno kdaj vržem kakšno kost za glodanje. Ne zato, da bi kogarkoli zavajal, ampak zato, ker je skrivnostnost del moje identitete. Zelo redko govorim o sebi na tak način. Pravzaprav mi je celo nekoliko neprijetno, ker s takšnimi odgovori razkrivam del človeka, ki ga običajno skrbno varujem pred javnostjo.

Tibor Golob

A po drugi strani se mi zdi prav, da ljudje občasno vidijo tudi tisto drugo plat. Ne samo Damjana Murka kot medijski fenomen, ampak tudi človeka, ki se je vse življenje učil živeti z dvomi, svojimi in tujimi. Morda prav zato dvoma nikoli nisem dojemal kot sovražnika. Nasprotno. Dvom me je ohranjal budnega, ustvarjalnega in zanimivega.

Ste kdaj zaradi pozornosti medijev prestopili mejo, ki ste jo prej postavili svoji družini? Sta vam žena ali sin kdaj rekla: »To pa je pa preveč!«

Danes oba zelo dobro razumeta, kako delujem. Žena, sin in starši vedo, v katero smer gredo določene zgodbe, zato me nihče več ne prepričuje, kaj bi smel in česa ne. Seveda vprašam za mnenje, ker mi veliko pomeni. Ali ga bom upošteval, pa je vedno moja odločitev. Skozi leta se je pokazalo, da sem svojim instinktom lahko zaupal.

Kaj vse mora Maja prenašati, česar večina partneric verjetno ne bi? Kaj vam žena najpogosteje očita, ko ugasnejo kamere?

Veliko sem zdoma. Imam tudi po sedem nastopov na teden. To pomeni veliko odsotnosti, veliko odgovornosti in veliko prilagajanja. Maja razume, da je to moj poklic. Ve, zakaj to počnem. Skrbim za finančno varnost družine, ona pa je srce našega doma. Skrbi za družino, za sina in tudi zame. Včasih rečem, da ni lahko biti žena Damjana Murka, ima pa tudi svoje privilegije. Zasluži si me in jaz si zaslužim njo. Ne vem, ali bi še enkrat v življenju našel takšno žensko. Šla je z menoj skozi popolne začetke, ko ni bilo nič samoumevnega. Doživela je vse, od posmehovanja do uspeha. Vedno mi je stala ob strani. To je neprecenljivo.

Veste, uspeh, naslovnice in aplavzi pridejo in gredo. Dom pa je tisti, kamor se vedno vračaš. In če imaš ob sebi človeka, ki te pozna takšnega, kot si, še preden te je spoznala javnost, potem veš, da si v življenju zadel največjo nagrado.

Katera je bila najhujša kriza v vajinem zakonu in ali sta bila kdaj resno pred ločitvijo?

Nikoli. Seveda sva imela težka obdobja, vsak zakon jih ima. Jaz temu ne bi rekel kriza, ampak krivulje. Življenje ni ravna črta. Že na začetku zveze sva sprejela zelo preprosto pravilo: nikoli ne zaspiva sprta. Preden greva spat, se pogovoriva. Včasih traja dlje, včasih manj časa, ampak stvari razčistiva. Mislim, da nama je prav to pomagalo, da sva skupaj že toliko let.

Kaj za vas pomeni zvestoba? Ste jo kdaj prevarali?

Zvestoba je veliko več kot samo telesna zvestoba. Je čustvena predanost, spoštovanje, občutek varnosti in zaupanje. Lahko rečem, da sem bil v vseh teh letih predan eni sami ženski, svoji ženi. Ne predstavljam si življenja brez nje.

Danes se veliko govori o partnerskih dogovorih. Ali imata z Majo dogovor, o katerih delih vajinega odnosa lahko govorite javno in katerih se ne smete dotakniti?

Nikoli nisva sedla za mizo in rekla: o tem lahko govoriš, tega ne smeš povedati, tukaj je meja. To pri nama nikoli ni obstajalo. Maja intervjujev skoraj ne daje. Jaz sem tisti, ki sem vsakodnevno v javnosti. Med nama obstaja zaupanje. To je dovolj.

Tibor Golob

Vaš sin odrašča ob očetu, ki ga pozna vsa Slovenija. Kako to doživlja?

Že od sinovega rojstva sva se veliko pogovarjala in mu pojasnjevala, kaj pomeni, da je njegov oče javna osebnost. Tega nikoli nisva skrivala, hkrati pa ga tudi nisva izpostavljala. Danes je že dovolj velik, da sam odloča, kdaj želi biti del javnosti in kdaj ne.

Spomnim pa se pogovora, ko je bil star približno štiri leta. Z ženo sva razmišljala, da po njegovem rojstvu ne bova več izdajala razvpitih koledarjev. Ko je to slišal, naju je popolnoma presenetil. Rekel je: Ati, a to pomeni, da ne bomo več hodili na morje? Takrat sem razumel, da otrok že zelo zgodaj dojame, da je očetovo delo pač njegov poklic. Ni ga zanimal škandal, zanimalo ga je, kaj to pomeni za našo družino. To je bil eden tistih trenutkov, ki jih ne pozabiš, veš, da s svojim delom otroku nikakor ne škoduješ, prej nasprotno.

Vas je kdaj skrbelo, kako bo zaradi vaše prepoznavnosti sprejet med vrstniki?

Iskreno, da, saj sem odgovoren starš. A danes lahko z veseljem rečem, da zaradi mojega poklica nikoli ni imel težav ne v vrtcu ne v šoli. To je zame dokaz, da sva z ženo ravnala pravilno. Najlepši paradoks pa je, da se je skozi leta popolnoma spremenil tudi odnos javnosti do mene. Nekoč sem razmišljal, ali bom sploh lahko šel ponj v šolo, ker bi ga lahko zaradi mene zbadali. Danes pa ga včasih ne morem mirno počakati pred šolo, ker otroci stojijo v vrsti za avtograme. To je neverjetna sprememba. Od posmehovanja do spoštovanja.

Kakšen oče ste?

Mislim, da sem predvsem dosleden. Doma sem jaz tisti, ki postavlja meje. Tako sem bil vzgojen tudi sam. Ne gre za strogost, ampak za odgovornost. Otroci potrebujejo občutek varnosti, ta pa pride tudi skozi jasna pravila. Maja je z njim več časa in je zato nekoliko bolj popustljiva. Mislim, da sva kot starša lepo uravnotežena.

Kako bi sprejeli, če bi vam vaš sin nekoč povedal, da je istospolno usmerjen?

Želim si samo, da bi bil srečen. Ni pomembno, kaj bo počel ali koga bo ljubil. Ljubimo človeka, in ne spola. Če bi nekoč čutil drugače, kot čutim jaz, bi imel pri meni vedno podporo. Spolna usmerjenost ni odločitev. To je nekaj, kar človek čuti. In kdo sem jaz, da bi sodil nekomu zaradi njegovih čustev?

Tibor Golob

Bi sinu svetovali estradno pot?

Če bi me vprašal za iskren nasvet, bi mu jo odsvetoval. Ne zato, ker ne bi verjel vanj, ampak zato, ker vem, kako trd kruh je ta poklic. Danes so časi drugačni, vendar ostaja dejstvo, da je javno življenje zelo zahtevno. Vesel sem, da ga zanimata šport in glasba. Igra bobne, je aktiven športnik in karkoli bo nekoč izbral, ga bova z Majo brezpogojno podprla. Pomembno je le, da bo srečen.

Koliko pa vam v življenju pomeni denar?

Veliko. Predvsem zato, ker vem, kako težko ga je zaslužiti. Nikoli mi ni bilo nič podarjeno. Zato denar zelo spoštujem. Ne zapravljam brezglavo in nikoli nisem čutil potrebe, da bi živel na veliki nogi. Živim lepo, dostojno življenje, predvsem pa želim sinu pokazati, da za vsako stvarjo stojita delo in disciplina.

Malo za šalo, malo zares: če bi javnosti nekoč razkrili prav vse o sebi, bi to bila vaša zadnja provokacija?

Ne verjamem. Mislim, da so me ljudje sprejeli takšnega, kot sem. Vidijo človeka, ki ima srce, razum in jasno vizijo. Ne verjamem, da bi jih resnica razočarala. Prav zato se zasebnih vprašanj ne bojim. Vedno odgovarjam iskreno. Ne odgovarjam pa več na provokacije in na neresnice, ki jih sam nisem nikoli potrdil. To ni več moj način komunikacije.

Ko sem začenjal, je bil rumeni tisk povsem drugačen, kot je danes. Danes je veliko več odgovornosti in tudi več spoštovanja do verodostojnosti informacij. Tudi sam sem se spremenil. Danes rad govorim o svoji karieri, družini in življenju. Ne želim pa zaradi publicitete razgaliti vsega, kar je intimno. Prav zato že leta zavračam resničnostne šove. Ker ne želim, da bi tisti Damjan, ki ga v resnici poznata le moja žena in sin, postal predmet množične zabave.

Tibor Golob

A zanimivo: zanimanje za vas še kar ne pojenja, a zdi se, da danes provokacija ni več usmerjena toliko v vas osebno kot nekoč.

Moj lik je dozorel. Če pogledamo zadnja leta, so največja provokacija pravzaprav moje pesmi in videospoti. Besedila piše Saša Lendero, ki odlično razume moj izraz. Skupaj ustvarjamo zgodbe, ki pritegnejo ljudi, vendar niso poceni provokacije. Rezultati govorijo sami zase. Mrcina je presegla šest milijonov ogledov, Šok tri milijone, Božiček več kot milijon, tudi nova pesem Moj mali ku… je v prvem mesecu zbrala skoraj 400 tisoč ogledov. To so številke, ki jih ne moreš doseči samo s škandalom. In brez velikih oglaševalskih proračunov. Prav to se mi zdi pomembno poudariti. Za temi številkami ni velikih marketinških kampanj, ni kupljenih ogledov in ni agresivnega oglaševanja. To je občinstvo, ki se je skozi leta zgradilo samo. To je največje priznanje.

A vendar ostajate tarča komentarjev in govoric ...

Seveda. Toda vedno pravim: to ni moj cirkus in to niso moje opice. Jaz živim svoje življenje, ne življenja drugih. Enako pričakujem tudi od okolice. Če se ljudje ukvarjajo z mano, je to njihova odločitev. Jaz imam dovolj dela sam s seboj.

Danes ste simbol vztrajnosti. Kaj bi svetovali nekomu, ki šele začenja svojo pot?

Ne bojte se dvomiti o sebi. Dvom ni sovražnik uspeha, ampak njegov zaveznik. Največjo napako naredijo tisti, ki mislijo, da jim svet nekaj dolguje. Ne dolguje vam ničesar. Vse, kar boste dosegli, boste morali ustvariti sami. In ko vam uspe, boste to znali tudi ceniti.

Po več kot dveh desetletjih na vrhu slovenske estrade – kdo je danes Damjan Murko?

Človek, ki je pomirjen sam s seboj. Dosegel sem veliko več, kot sem si nekoč upal predstavljati. Še vedno ustvarjam, še vedno sanjam, brez sanj in hrepenenja bi umrl, še vedno imam občinstvo, ki mi zaupa, mi sledi. Najpomembnejše pa je, da imam dom, družino, notranji mir in čustveno stabilnost. In, veste kaj? Prav lepo je biti Damjan Murko.

Tibor Golob