Primož Lavre

In ne samo da je izjemen športnik, Darko Đurić je tudi izjemen človek. Pri dobrih dveh letih, ko so ga dali v rejniško družino Debeljakovih, je dobil prekrasno otroštvo v naravi. Njegova rejnika sta ga dobesedno postavila na noge, vozila na fizioterapije in vse, kar je spadalo zraven. Pred kratkim je Darko praznoval 36. rojstni dan in je s svojim življenjem zgled in navdih ljudem. Kljub invalidnosti je dosegel več kot večina njegovih vrstnikov: uspelo mu je diplomirati, priti do svoje strehe nad glavo, predava za ljudi in podjetja, navdihuje, gostuje v podkastih, letos začenja tudi svojega. Zdaj pa komaj čaka izid svoje knjige.

Darko, kako ste zašli v šport?

Šport mi je bil, če se malo pošalim, blizu že od malih nog. Veliko časa sem preživel na lokalnih igriščih s prijatelji. Vedno so prilagodili igro, da sem lahko z njimi igral nogomet.

Imam pa tudi starejšega brata, ki sem mu vedno sledil na igrišče. V bistvu sem se želel dokazovati njemu in tudi drugim, da se lahko ukvarjam s športom.

Od malega sem rad igral nogomet, košarko, namizni tenis. Na to, da sem začel trenirati, je vplivalo kar veliko dejavnikov. Leta 2005 sem dobil klic fizioterapevtke Vesne, ki je hodila z nami v kolonijo. Povedala mi je, da ima reprezentanca v sedeči odbojki v Kamniku treninge in išče igralce. Povabila me je, naj pridem pogledat. Tako se je začela moja športna pot. Že istega leta sem zaigral na mladinskem svetovnem prvenstvu, ki ga je gostil Kamnik. Pozneje pa sem po prigovarjanju drugih zašel še v plavanje, češ da je to zame bolj primeren šport.

Arne Hodalič in Katja Bidovec

Kaj vam je dal šport?

Dal mi je dejansko vse, kar imam danes v življenju, kar sem. Bil sem v plavanju. Tu si v kopalkah in pokažeš sebe takšnega, kot si, se pravi svoje telo. Brez obleke. V plavanju sem se zelo lepo dokazal. Spletel pa sem tudi veliko mrežo ljudi, ki so me spoznali prek športnih rezultatov … Hvaležen sem, da sem imel možnost biti športnik in zastopati Slovenijo na velikih tekmovanjih. Obiskal sem različne države, spoznal ogromno zanimivih ljudi. Res sem doživel lepe stvari.

Kaj pa ste dali športu vi?

Zagotovo sem prispeval k promociji. Bil sem zelo izpostavljen. Mediji so se zanimali za mojo zgodbo in posledično tudi za šport invalidov. Vzajemno si pomagamo. Šport mi je dal veliko, sem se pa potrudil to tudi vračati. Če se malo pohvalim, takrat, ko sem plaval v Radovljici, sem bil edini plavalec invalid. Danes pa imajo v klubu sekcijo paraplavalcev, kjer plava več kot 30 oseb z invalidnostjo, tako da je to res lepa zgodba. Ko so začeli delati z menoj, so to nadgradili. Zdaj pomagajo mnogo mladim z invalidnostjo, da se ukvarjajo s športom.

Domen Jančič

Kaj vam pomenijo vse medalje, ki ste jih osvojili? In katera je vaša največja zmaga?

Medalje so seveda zelo pomembne. Dajo ti naziv svetovni prvak, evropski prvak, svetovni rekorder. To je seveda zelo lepo, ampak to je le trenutek v življenju, ki se je zgodil. Danes seveda počnem druge stvari in nočem živeti v preteklosti. Treba se je truditi vsak dan sproti.

Moja največja zmaga je zagotovo samostojnost in to, da živim takšno življenje, kot ga živim.

Da se nikoli nisem vdal in da sem se vsakič, ko se mi je zdelo življenje težko, ko so prišli težki trenutki, sem se iz tega izkopal. To je zame največja zmaga v življenju. Medalje so samo cukrčki ali pa kot diplome, ki jih pač nalepiš na steno in se potem z njimi kdaj pohvališ.

Zelo zanimiv intervju preberite v reviji Obrazi 11/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.