Osebni arhv

In kar malce težko verjamemo, da je Ivo Boscarol v osnovni šoli imel težave z zgodovino, da ga je mama vsakič znova, ko se je vračala z roditeljskih sestankov, pobarala: »Kaj ne moreš biti tak kot drugi?!«  Z njim smo se pogovarjali o tem, kaj sploh pomeni uspeh.

Se še spomnite, kako ste si predstavljali uspeh v otroštvu?

Kot otrok sem se letal zelo bal, bila so hrupna in pristajala so prav čez našo hišo v Ajdovščini. Nisem bil velik ljubitelj letenja in letal. Bolj sem mislil, da se bom odločil za poklic profesorja, inženirja ali zdravnika, kar je bilo takrat priljubljeno. Res pa je, da sem imel že od nekdaj zelo veliko težavo z okoljem in okolje z mano. Bil sem drugačen od drugih in prepričan, da mi ne bo kaj veliko uspelo.

OSEBNI ARHIV

Zgodovino sem se učil preveč v prihodnosti in gledal preveč naprej, zato so imeli profesorji težave z mamo. Ko je mama hodila na roditeljske sestanke, saj je bil oče Italijan in ni znal slovensko, sem vedno vedel, kaj bo rekla, ko se bo vrnila domov: zakaj ne moreš biti tak kot so vsi drugi. Imam čudno karmo v življenju, ki me po svoje spremlja še danes.

Kaj ste si želeli postati? In kako je potem prišlo do letenja?

Potem sem začel spoznavati stvari, ki so me pritegnile. V vse, ki so me pritegnile, sem se zelo poglobil, da sem se jih lotil kar na najboljši način. Še danes je tako. Moraš si postaviti previsoke cilje, kajti visoke imajo vsi. Ko sem se v srednji šoli spoznal s fotografijo, sem deset let živel od tega in razstavljal po vseh kontinentih.

Ko sem se začel ukvarjati z menedžerstvom in sem organiziral koncerte, sem videl, da pri nas ni tiskarjev obcestnih plakatov, s katerimi bi se razlikoval od drugih, zato sem kot prvi v Jugoslaviji nabavil velikoformatni sitotisk. Ko sem v Londonu spoznal priponke, sem takoj videl veliko priložnost za posel, saj jih tu še nismo poznali. V desetih letih smo jih s sloganom Slovenija, moja dežela in podobno naredili več milijonov. Ko sem se podal v letalstvo, sem videl, da moram biti drugačen, edinstven, sicer bom med dvesto proizvajalci izginil. Enako sem razmišljal pri obnovi Koloseja. Prihajamo zadnji na trg, zato moramo imeti najboljšo tehniko, program. Moramo biti prvi, kajti drugi je lahko vsakdo. Temu sem sledil vse življenje. To mi je tudi pomagalo do tega, kar mi nekateri priznavajo kot uspeh.

OSEBNI ARHIV

Kaj danes menite o uspehu?

Uspeh je zahrbtna beseda. Kriterije za uspeh si ljudje postavljamo sami. To, kar je za nekoga uspeh, je za drugega čisto povprečje, sploh če govorimo o subjektivnih, težko merljivih področjih.

Za nekoga je Madona najboljša pevka na svetu, drugi pravi, da ne zna peti. Za nekoga je neka slika najboljša, za drugega pa ni nič posebnega. Kriterije postavljamo ljudje, a smo pogosto krivični. Nimamo pravice soditi niti nimamo pri tem kredibilnih kriterijev. Zaradi posla sem bil v več kot 150 državah in zelo pogosto doživel situacije, ki so mi to potrjevale. Kar je nekje standard in zapovedano, je drugod lahko drugače ali celo prepovedano. Če ne znamo razumeti in sprejeti različnih kriterijev in standardov, smo lahko krivični in imamo težave.

Slovite kot eden najširših ljudi, verjetno tudi zaradi takega razmišljanja.

Postal sem previden pri sojenju drugega po tem, kar vidim pri nas. To, da nisem sodil ljudi po svojih, evropskih standardih, mi je dalo možnost postati uspešen v svetovnem merilu. Človek druge barve, nazora, vere, prepričanja in vzgoje vedno vidi stvari po svoje in je prepričan, da ima prav, saj je tako vzgojen. Zato sem lažje razumel, da sem tudi jaz čuden v očeh drugih, in ne samo obratno.

OSEBNI ARHIV

Zahodnjaki imamo težavo, da je, kar ni po naših standardih, čudno. Nedavno sem v Sloveniji gostil žensko eminenco iz arabskega sveta. Med pogovorom mi je gospa, ki jo poznam že dolgo, dejala, da ne bi nikdar mogla živeti v Evropi zaradi podcenjevalnega in nespoštljivega odnosa, ki ga imamo zahodnjaki do žensk.

Preden sem ji rekel, da imam sam isto mnenje o ženskah v arabskem svetu, mi je odvrnila, da so v Evropi ženske prisiljene delati in se zato ne morejo tako posvetiti družini kot v njenem svetu in da jih večina prejema diskriminatorno nižjo plačo od moških. Pa še kako prav ima, ali ne?

Zelo. Na žalost ...

Veliko je takih primerov. Ko sem videl, da je različnost lahko plus, če jo sprejemaš, mi je bilo laže potovati in poslovati v drugačnem svetu.

Tudi mene bi polovica Slovencev utopila v žlici vode, druga polovica bi mi postavila spomenik.

Mislim, da nimamo pravice soditi. Če bi sprejeli različnost, bi bilo vsem laže, tudi v politiki.

OSEBNI ARHIV