Miran Juršič MPA

Uroš Mlakar (46) je že kot srednješolec začel delati kot novinar v mladinskih programih RTV Slovenija. S komaj 19 leti se je preselil v tujino na eno največjih evropskih medijskih hiš Deutsche Welle v Koeln, se po treh letih vrnil v Slovenijo in nadaljeval razvoj podjetja, ki ga je ustanovil, še preden je maturiral. V tem času se je podpisal pod največje dogodke – on je pripeljal Davida Copperfielda v Ljubljano, zasnoval in produciral Slovenski radijski festival, pa številne oddaje za Pop TV in TV Slovenija, kot je recimo otroški šov UMKO. Hkrati je delal kot svetovalec za marketing za velike korporacije.

Nekje vmes je bil tudi ustanovitelj podjetja, ki se je ukvarjalo z analizo medijev, t. i. klipingom, a ga je pozneje prodal Avstrijcem. Sledile so ideje v investicijah in gradbeništvu, faza, ki je Mariboru prinesla najmodernejši študentski dom, Urošu pa skoraj bankrot, saj ga je projekt ujel sredi finančne krize. Kljub dejstvu, da so mu banke obrnile hrbet, je projekt končal z zaupanjem partnerjev, sam pa je po sili razmer ustanovil še gradbeno podjetje, saj so druga vmes propadla. Zatem se je lotil proizvodnje slaščic ter razvoja inovativnih gostinskih konceptov in vmes sodeloval tudi pri projektu ustvarjanja mednarodnega telekomunikacijskega podjetja z inovativno tehnologijo v Rusiji in Zahodni Afriki. Dokler se ni povsem posvetil zgodbi, v kateri je našel svoje poslanstvo. In to je Uroševa najslajša zgodba doslej.

Dovolite, da vas najprej vprašam, koliko ste stari, saj bi po vaših izkušnjah sodeč človek rekel, da ste doživeli že vse.

Sem v najboljših letih, res pa je, da sem resen posel začel zelo hitro. Neki starejši indijski milijarder mi je nekoč razložil, da do sredine dvajsetih odraščamo in se učimo, do štiridesetih garamo, od štiridesetih do šestdesetih sledi glavna zabava, ko delamo stvari »smart, in ne hard«, zatem pa, daj bog, še dolg in dober after party. Torej se je žurka zame šele dobro začela. 

Kaj po vašem mnenju definira uspeh?
Zagotovo bi na to vprašanje v svojih dvajsetih odgovoril drugače kot danes sredi štiridesetih, ko pravim, da si uspel takrat, ko veš, da si postal najboljša verzija sebe, da si si upal in ničesar zamudil, ko uživaš v neki svoji življenjski zgodbi.In prej ko se zaveš, kako malo v življenju v resnici potrebuješ za srečo, manjša je razlika med lastnimi pričakovanji, pričakovanji okolice in realnostjo, lepše je potovanje. Zavedati se tega, to je uspeh.

Sicer pa je zmagovalec vsak, ki mu uspe na trgu zaslužiti za svojo plačo, če še koga nahrani, je pa že car.

Miran Juršič MPA

Kaj je navdihnilo vas, da ste začeli svojo podjetniško pot?
Že odkar vem zase, sem vedno razmišljal podjetno. Vedno me je zanimal biznis. Prve posle sem delal že v srednji šoli, ko sem že hkrati delal tudi na RTV. V tistem času je Stojan Auer ustvarjal svoj šov in vsi z RTV smo se smukali tam nekje okoli te – v tistem času megalomanske – produkcije. Sam pa sem razvil posel z merchandise izdelki, saj sem kot sodelavec z lahkoto zbiral podpise zvezdnikov, ki so hodili v oddajo, ki smo jih nato tiskali na majice skupaj s fotografijami in jih prodajali po povzetju. Seveda brez urejenih pravic ali kakršnihkoli faktur, ne ker bi želeli kaj utajiti, ampak ker sploh nismo vedeli, kako to uradno narediti. Komaj smo še našli tiskarne, ki so sledile noremu povpraševanju.

Dopoldne sem bil v šoli, popoldne šef. To so bile prve lekcije o podjetništvu, pa tudi o partnerstvih, zaupanju in na koncu padcu zaradi naivnosti.

Stojanu sem za ta svoj tihi postranski posel povedal šele pred kratkim, ko smo delali Poglej in zadeni Reunion in sva se zgodbi dobro nasmejala.

Kakšni so bili največji izzivi na začetku vaše poti?
Spomnim se, da je bil v tistem času uspeh sploh registrirati podjetje, kar danes narediš v desetih minutah, je takrat trajalo več mesecev. Sicer pa sem nekakšen podjetniški samorastnik, startal sem kot številni samo z neko idejo, predvsem pa z željo ustvarjati zgodbe, ki jih imajo ljudje radi. In tako je še danes.

Začeli ste v medijih s številnimi uspešnimi zgodbami in projekti, vmes bili v gradbeništvu in celo telekomunikacijah, pristali pa v čokoladi? Kar velik razpon ...
Na začetku sem bil prepričan, da bomo naredili le največje produkcijsko podjetje v regiji za dogodke in televizijsko produkcijo. Hitro smo delali velike zgodbe, a sem kmalu ugotovil, da je medijski trg za velike zgodbe premajhen in razdeljen, začel sem riniti tudi na druga področja, zlasti v investicije v nepremičnine, pristal pa – kot pravite – v čokoladi, kamor sem vložil tudi izjemna sredstva iz drugih poslov, ki so razvoju te zgodbe dala velik pospešek.

Kateri ključni trenutek ali pa odločitev je prelomno vplivala na vašo pravo/uspešno pot?
Teh trenutkov je bilo več, vsaka moja zgodba ima enega takega. Recimo en trenutek je bil po enem večjih dogodkov, ko sem si priznal, da me medijski posel ne zanima dolgoročno. Ker drvim iz projekta v projekt, se praznim, po vsakem projektu pa sem na začetku. Takrat sem se odločil, da želim stopiti na drugo stran, ustvarjati svoje zgodbe, ki trajajo in niso omejene samo na neko obdobje ali projekt. Hišo idej sem prepustil sodelavcem, sam pa sem šel naprej. Takrat še nisem vedel, da bo čokolada tista, kjer se bodo na koncu vse ideje, znanje in izkušnje perfektno združile.

Miran Juršič MPA

Katere pa so bile največje ovire na vaši poti? Kako ste jih premagovali?
Uf, ovire so del poti. Če si samorastnik, če začneš mlad in z ničle in se učiš, medtem ko delaš, je lahko naporneje, te pa izbrusi. Ampak kot je nekoč rekel Ford, ovire so tiste zastrašujoče stvari, ki jih vidite, ko umaknete pogled od svojega cilja. Dodal bi, da so ovire tisti kamen, ki ti pomaga postati še višji, le ne boj se nanj stopiti.

Ste se kdaj znašli v položaju, ko ste hoteli že obupati?
Pa ne enkrat. (smeh) Ampak obupati le nad idejo, projektom, ne nad sabo ali podjetništvom. Dvomi so povsem normalni del podjetništva, so nujni, da se ne zapelješ v enosmerno ulico, pomembno pa jih tudi brzdati, da te ne omejujejo preveč.

Do danes sem se naučil drugače reagirati na stresne situacije, na stvari, na katere nimaš vpliva. Znam se tudi ustaviti, ko vidim, da nekaj nima smisla.

Veliko meditiram in se tako ali drugače posvečam notranjemu ravnovesju. Ga ne jemljem za samoumevnega.

Najbrž ste doživeli tudi kakšen neuspeh? Ste se iz njega kaj naučili ali je zgolj »bolelo«?

Neuspehov ne štejem, predvsem pa jih nikoli nisem tako dojemal, torej kot neuspeh, bolj kot lekcijo na poti do uspeha. V osnovi nisem zamerljiv, ne do drugih, kaj šele do sebe in grem lahko hitro dalje, to je zelo pomembno, da se ne zaštrikaš na mestu, ampak da stvari hitro razčistiš in narediš korak naprej.

Kakšni so vaši največji podjetniški izzivi danes?
Izzivov ne zmanjka. Trenutno se veliko ukvarjamo z internacionalizacijo poslovanja, kar prinaša spremembe v procesih, menedžmentu, podpori in tehnologijah. Bilo je naporno leto, glavni izziv trenutno pa ostaja najvišja cena kakava v njegovi zgodovini, ki je v zadnjem letu poskočila za skoraj 400 odstotkov. Cene čokoladnih izdelkov so že nekoliko poskočile, ampak nismo še na koncu, glavni dvigi se bodo na policah poznali v naslednjih mesecih in danes še ne vemo, kako se bodo kupci na to odzvali. Gre za unikaten primer v zgodovini, metrična tona kakava je danes na borzi precej dražja od tone bakra.

Miran Juršič MPA

Menda ste zelo tudi osebno povezani z Afriko, nam poveste kaj več o tem.

Verjetno mislite na hčerko Niky, ki sva jo s Tanjo posvojila v Liberiji, kjer sem bil poslovno aktiven.

V tistem času sva že imela sina, ko pa sva razmišljala o drugem otroku, je bila ideja, da pa dava nekomu drugo priložnost, za naju kar samoumevna, saj sem v tistem času v Afriki videl veliko otroškega trpljenja. Liberija je tako še danes tudi naša druga domovina, tako tudi ni naključje, da ima Teta Frida tam svoj socialni projekt. Podpiramo odročno vasico Molly Koyata, kjer smo domačinom v minulih letih pomagali zasaditi plantažo kakava, prebivalcem pa vseskozi ponujamo tudi tehnično in strokovno pomoč, da bodo lahko ta zrna kmalu tudi začeli prodajati in bodo tako imeli lepšo prihodnost. Lani smo v vasici tudi odprli osrednji večnamenski paviljon, ki bo služil kot osrednji prostor vasice, pa tudi kot šola.

Kako se odločate v ključnih trenutkih? Si vzamete čas za razmislek, prisluhnete kakšnemu nasvetu ali se odločate instinktivno?
Trudim se, da odločitve sprejemamo hitro po zdravi kmečki pameti, po intuiciji, polni izkušenj, in trudim se, da to kulturo tudi širim v podjetju. Sposobnost hitrega prilagajanja je pomembna, svet se spreminja hitreje kot kdaj prej, kar velja danes, ni nujno, da bo še jutri. Ob upoštevanju dejstva, da smo tudi v zadnjih letih hitro rasli, zna biti ta vrtinec nenehnih sprememb in prilagajanj precej naporen.

Kot 25-letnik ste že pripeljali v Slovenijo Davida Copperfield in ustvarjali SRF, slovenski radijski festival. Komaj 30-letni ste v Mariboru že zgradili velik objekt. To so veliki projekti. Na kaj, kar ste dosegli do zdaj, pa ste sami najbolj ponosni?
Ponosen sem, da lahko vsakomur pogledam v oči, da lahko mirno spim. Da nikoli, odkar sem podjetnik, nisem niti za dan zamudil z izplačilom plače in da za mano ni odprtih računov. Zame je to sveto.

Kako pa motivirate svojo ekipo in gradite kulturo podjetja?
Trudim se, da v vsakem sodelavcu iščem najboljše. V vseh zgodbah sem zaposlil že več 100 ljudi v različnih državah in celinah in te izkušnje mi pridejo zelo prav. V preteklosti sem seveda pri ravnanju z ljudmi naredil tudi kakšne napake, iz katerih sem se pa tudi veliko naučil. Ko vidim, da ima nekdo potencial, da je pripravljen prevzemati iniciativo in odgovornost, dam vse za to, da mu pomagam ta potencial odkleniti in razpreti krila. Pri tem se ne ukvarjam s tem, koliko bomo od tega imeli kot podjetje, ker verjamem, da bo to le pozitivna posledica. Najprej si želim, da vsak posameznik zacveti, da zaupa in da ga doživimo znotraj v najboljši možni obliki.

Teta Frida je največkrat mednarodno nagrajena slovenska znamka čokolade, je tudi tako imenovani superbrand. Je slovenska blagovna znamka v vašem poslu prednost ali obrnjeno?
Je predvsem velika odgovornost, zlasti v živilski industriji, sicer pa sem seveda ponosen, do kod smo s Frido že prišli, pa se mi zdi, da smo šele na začetku, četudi je danes Frida dostopna na več tisoč prodajnih mestih po Evropi.

Kaj bi svetovali mladim podjetnikom, ki bi se radi lotili svoje samostojne poti, pa ne zberejo dovolj poguma?
Želim si tako okolje, kjer bodo podjetniki junaki, ne pa označeni s predikati, kot je kapitalist ali tajkun. Želim si državo, ki bo spodbujala podjetništvo med mladimi. Zato razprite krila, upajte si, sanjajte velike reči in sledite jim, naj vas pri tem nihče ne ustavi. Pojdite v tujino in čim prej spoznajte, kako majhna je Slovenija, ves svet je pred vami! Naj vas ne bo strah neuspeha, strah naj vas bo le tega, da si ne bi upali. Zakaj že?!

Bi danes vi naredili drugače, če bi začeli znova?
Ponosen sem na svojo pot, gotovo pa bi naredil marsikaj drugače, saj je danes okolje povsem drugače. Čeravno se zdi, da je že vse razvito in je v vsem in povsod velika konkurenca, še nikoli ni bilo lažje startati svoj posel, prodajati izdelke globalno, pa tudi dostop do kapitala v takšni in drugačni obliki ni bil še nikoli lažji.

Kaj menite, da bo odločilno za uspeh v prihodnjih letih?
Odločilno bo, da se mladi ne morejo več zanašati samo na to, kaj jim bo dal šolski sistem.

Svet se spreminja bolj kot kdaj prej, vrtinec sprememb je blazno hiter, noben šolski sistem na ta tempo ni pripravljen, kaj šele na umetno inteligenco. Pomeni, da bo treba vzeti stvari v roke in se odzvati.

Prihajajo cele generacije, ki svet dojemajo povsem drugače. Njim se bo vse težje vklopiti v obstoječe sisteme, starejšim pa jih razumeti in se z njimi povezati.

Ste tudi podpredsednik NK Maribor, kako ste pristali še v tej vlogi? Vam je bilo ob vseh funkcija še dolgčas (smeh)?
Sem strasten navijač tega svetega kluba in sem se odzval povabilu v upravni odbor. Ni mi dolgčas, tudi ne iščem neke afirmacije, zato sem se dolgo upiral. Zdaj sem zraven in vesel, da lahko pomagam z znanjem in izkušnjami klubu v njegovi največji transformaciji v zgodovini.