Bojan Emeršič o svoji vezi: Morala sva imeti ogromno vzajemnega posluha
Bojan Emeršič je z nami razmišljal o sreči in naključjih, ki so ga oblikovala, o staranju v poklicu, o družini, očetovstvu in ljubezni, ki vztraja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Kako v hitrem življenjskem tempu najdete čas zase? Imate kakšne rituale skrbi zase?
Nikoli nisem imel posebnih ritualov. Niti nisem strahotno skrbel zase, nisem telovadil, tekel, zdravo jedel, kadil sem. Imel sem srečo, da nisem bil v ničemer pretirano ekstremen, da mi alkohol ni pomenil nič v življenju. Če te ujame v svoje kremplje, je kar težava. Tudi droge me niso zanimale. Vse v življenju sem delal narobe, vendar nič toliko narobe, da bi bilo pretirano.
Kako se soočate z dejstvom, da igralski poklic s staranjem prinaša drugačna pričakovanja in drugačne vloge?
Ko prideš v določena leta, se repertoar zate zoži. Potem pa je spet odvisno od sreče, ali te nekdo vidi. Jaz sem dobil vlogo Skopuha, ki ustreza tako mojim letom kot izkušnjam. Naredil sem en zelo simpatičen lik in tudi jaz se ob njem zelo dobro počutim. Je pa težko tole s staranjem. Nenadoma ugotoviš, da nisi ti več tisti, ki povzroča zaplete, revolucije in poganja ta svet. Poganjajo ga mlade in srednje generacije, starejši smo rezultat tega ali komentar. (smeh) In to ti zoži svet. Zato vsako stvar, ki jo dobim, z veseljem izkoristim.
Vaša vloga v filmu Babica gre na jug je bila kultna. Pa še potem v drugih filmih in nanizankah. Vas bomo kmalu lahko spet gledali?
Kmalu ne, saj filma nisem snemal že 15 let. In nisem edini. Temu se čudim, saj nas je kar nekaj iz generacije zelo dobrih, pa že dolgo nismo snemali. Vloge v nanizankah z veseljem sprejmem, saj kot sem že dejal, je to meni preprosto delati in znam biti komičen. Rad imam tudi izlete v druga gledališča.
Odlična igralka je tudi vaša žena Viktorija. Kakšna je dinamika vajine dvojine? Kako vama je uspelo več kot dve desetletji ostati skupaj in se fino imeti?
To, da sva oba igralca, je tako prednost kot slabost.
Če bi imel »običajno« službo od osmih do štirih in bi potem sedel doma in čakal, da Viki pride zvečer iz službe, ne bi bilo dobro za nikogar od naju.
Po eni strani nama je lažje, saj oba razumeva procese, s katerimi se igralec srečuje, in drugi ima potrpljenje. Da sva obstala skupaj zaradi in navkljub najinemu poklicu, sva morala imeti vzajemnega ogromno posluha. Včasih so stvari težavne in te zanese, pa si (čustveno) odsoten, ko na vajah v sebi iščeš svojo vlogo. Ko jo malo ujameš, pa se ne znaš zadržati. Bojiš se spustiti, da ti ne uide. In potem to neseš domov, pa se preslika na domačo sceno. Drugemu to ni lahko zdržati ...
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Obrazi 04/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Estrada
