Miran Juršič

V novi knjigi FoMO pišete o fenomenih v družbi. A vi niste pretirano družabni, saj ste rekli, da večino časa preživite sami, v gledanju filmov ali pisanju. Od kod vam torej informacije o tem, kaj se dogaja v družbi?

Jaz sem tisti tretji v ljubezenskem odnosu, ta, ki gleda s strani.

Iščem oguljenost, revolucionarni potencial te oguljenosti. Kot Cankar, ki je v starih, pošvedranih, oguljenih oblekah iskal neki utopični, transformativni presežek.

Kaj pa vam pomeni ljubezen?
Ljubezen ni nikoli nič izvirnega – ljubezen, to so konvencije, rituali, klišeji, ki nenadoma bušnejo in vdrejo vate.

Miran Juršič

In vi ste tisti, ki dobro poznate vse te klišeje, saj ste videli vse možne filmske romance. Ste kot partner polni teh klišejev?
Ja, sem poln klišejev, sem utelešenje klišejev. Ne bežim pred klišeji – bolj ko se držite klišejev, konvencij in ritualov, bolje ljubite. To je vedno tako, kot bi vrteli največje hite ljubezni. Ljubezni ni brez največjih hitov ljubezni. Si predstavljate, da bi prišli na koncert svojega najljubšega benda, pa bi ta igral le pesmi, ki jih niste še nikoli slišali?

Ali podarjate rože, pišete pesmi svoji ljubezni?
Pišem pisma, ki bi prebudila mrtve!

Bomo vaša ljubezenska pisma kdaj prebirali v obliki knjige, glede na to, da ste pri izdaji knjig pravi rekorder in ste itak izdali že zelo različna dela?
Potem bi imel končno prodajno uspešnico! (smeh) Res se poigravam z idejo, da bi napisal knjigo o ljubezni. Ljubezen se je namreč zdaj, v digitalni dobi, zelo spremenila. Ali mislite, da v digitalni dobi razhod sploh še obstaja? V telefonih ostanejo sledi vseh prejšnjih ljubezni, vseh prejšnjih romanc, vseh prejšnjih dejtanj in zapeljevanj – vsa sporočila, digitalne ruševine neke zveze. V imeniku ostanejo tudi vsi kontakti, s katerimi sta kdajkoli kaj imela, hkrati pa ostanejo tudi tisti, s katerimi nista nikoli imela ničesar, lahko pa imata in to z enim samim SMS-sporočilom. In to sporočilo nikogar nič ne stane, z njim ne more ničesar izgubiti. Zato ta sporočila stalno krožijo, stalno so ponudbe, stalno ostajamo v zvezah.

Miran Juršič MPA

Stalno si vabljen, stalno si snubljen, zapeljevan. Z vsemi si še vedno potencialno in virtualno v zvezi. Kot rečemo v tej dobi pametnih telefonov, da smo stalno prižgani, smo tudi v ljubezenskem smislu stalno prižgani.

Stalno goriš. In ponoči, ko ležiš, se svetiš v temi. Kot je rekel sloviti francoski psihoanalitik Jacques Lacan, ko je komentiral Poejevo novelo Ukradeno pismo: pismo vedno pride na pravi naslov. Tudi vsako SMS-sporočilo pride na pravi naslov, v smislu, da nikoli ne ostane brez učinka. In če te to sporočilo doseže v trenutku, ko imaš recimo s partnerjem krizo, se lahko zgodi karkoli. Ker torej vse preživi, je to neka unikatna situacija, ki razhod preprečuje in onemogoča. Nikoli več se ne razidemo. Nihče nikoli nikogar več ne zapusti. Nikoli ni konec. In tu se vprašaš: a je sploh še kdo samski?

Ste morda že poskusili iskati partnerico na družbenih omrežjih?
Ne.

Glasba

Jan Plestenjak: "Dovolj je iskanja hipnih užitkov"

Pa se vam ne zdi, da bi kot opazovalec družbenih razmer in pisec o teh temah morali tudi to preizkusiti?

Spletno aplikacijo Tinder so ustvarili grdi moški, da bi imeli spolne odnose z lepimi ženskami. Danes se tem moškim reče moško gibanje, neprostovoljni celibatneži, skratka moški fašisti, moški supremacisti, ki bi radi žensko ponovno disciplinirali. In na tej aplikaciji je danes dve tretjini ali celo tri četrtine moških, samo preostanek so ženske. Ta razmerja povedo, za kaj gre. Ti moški, ki se čutijo ponižane, prepričani, da so deprivilegirani v tej sodobni družbi, da so jih ženske prehitele in da se jim je zgodila blazna krivica, ker so ženske dobile pravice, do katerih po njihovo ne bi smele priti, obiskujejo aplikacijo Tinder.

Miran Juršič

In na Tinderju mora moški tisočkrat »svajpniti«, da pride do ene kave. Po statistiki je namreč potrebno »svajpniti« dvestokrat, da prideš do zmenka, na pet zmenkov pa so štirje lažni, torej so samo pasti, peti pa tudi ne prinese seksa, temveč le kavo – ponižanje. Moškemu poniževanju tako ni ne konca ne kraja, čeprav pridejo na Tinder zato, da bi se osvobodili in opolnomočili. Ti, ki so bili ponižani, so prišli na Tinder, ker pa jih je ta ponovno užalil in ponižal, so zbežali na Bumble, od tukaj pa še na bolj obskurne aplikacije za zmenke.

Tinder je dobra metafora strahu, da ne bi česa zamudili. Moški še vedno niso dojeli, da se je svet spremenil.

Prav zato je Donald Trump zmagal – ker nagovarja užaljene, prizadete, ponižane moške, ki hočejo nazaj stare spolne hierarhije. Hočejo, da bi bilo spet vse kot nekoč. Prepoved splava je tudi del tega urejanja in discipliniranja ženske.

Iz revije Obrazi 01/25. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.

Miran Juršič MPA