Miran Juršič MPA

Svoj prvi panični napad ste doživeli pred kamero, kar natančno opisujete v svoji knjigi. Vas to ni nikoli odvrnilo od nadaljnjega nastopanja pred kamero?

Ne. Šlo je za splet okoliščin, ki si ga pravzaprav niti sam nisem znal razložiti, in še danes ne vem, kaj se je zares zgodilo. Prišlo je in odšlo, na srečo se ni ponovilo nikoli več. To je bila tista življenjska točka, ko dosežeš dno, vendar 40 let pozneje niti sam ne veš, zakaj se je zgodilo. Ampak strahu pred kamero in javnim nastopanjem nisem nikoli občutil.

Miran Juršič MPA

Spregovorili ste tudi o tem, da ste do očeta zaradi nasilja, ki ga je izvajal doma, čutili sovraštvo. Je občutenje sovraštva kdaj vodilo v odpuščanje?

Moja mladost je bila neposrečena. Kljub temu sem se s pomočjo svoje zlate mame usmeril v pravo smer, zaplaval v pravo rečno strugo in doštudiral medicino. Danes do očeta, ki me je zanemarjal, ne čutim več nobenega sovraštva. Odpustil sem mu.

Ne živim z zamero do nikogar. Kdor je počel slabe stvari, jih je pač počel – tudi v zvezi s televizijo. Naj se sami kuhajo v lastnem soku grenkobe, ki so jo povzročili.

Meni je to uspelo preskočiti – tako kot atleti preskočijo zapreke.

Kot posledica dejanj očeta ste se, kot zapišete, z občutki manjvrednosti v svoji mladi glavi dolgo borili. Vam je te občutke uspelo kdaj premagati?

Človek prinese določene stvari na svet z DNK, druge pa se priuči iz okolja. Ti občutki so me prej spodbujali, kot pa me ovirali. Spomin na očeta obstaja, nikdar pa nisem zaradi tega trpel.

Boštjan Rous

Septembra ste prazanovali 70 let. Ko se ozrete nazaj na svoje življenje, ko pogledate svojo avtobiografijo – ste zadovoljni?

Ja, sem. S svojim življenjem sem zadovoljen. Ta dvojnost, ki sem jo živel, je za številne nepojmljiva, vendar sem dobro vozil ta veleslalom med medicino in televizijo. Ni mi žal, niti za trenutek, da sem se odločil za takšno pot. Na koncu sem dobil tudi nagrado – svoj duševni mir. Komaj čakam, da grem na dolg dopust, kjer se bom posvetil samemu sebi.

Torej ne bi nič spremenili?

Moja starša sta bila arheologa, doktorja znanosti, profesorja na fakulteti. Zgodovina in arheologija sta vedi, ki sta fiksni in se ju ne da popravljati. Tisti, ki danes želijo potvarjati zgodovino – to so predvsem neke politične struje – so bedaki, idioti.

Jaz pravim: življenje mi je dalo, kar mi je dalo. Ali sem to zagrabil, ali sem vzel najboljšo opcijo, ne vem, mislim pa, da sem lahko sam s seboj zadovoljen.

Upam, da bom lahko temu uspehu dodal še kakšen kamenček.

profimedia, MPA