Profimedia

Spoštovani porotniki!

Kmalu jih bom dopolnila 30. Sem v resni zvezi s fantom svojih let, pravkar piše doktorsko disertacijo. Svojim in mojim je napovedal, da me bo takoj po zaključku študija prosil za roko. Vse lepo, a sem v hudi dilemi. Med nama je sicer vse v redu, le pri spolnosti je zelo zadržan. Hoče izključno misijonarski položaj, praktično brez predigre, nekako sterilno. Jaz pa bi rada več, veliko več, ker …

V otroštvu in najstniških letih sem preživljala vsake počitnice na idiličnem podeželju pri babici v Bosni. Družila sem se s tremi fanti iz vasi. Od nekdaj smo se najraje igrali zdravnike. To se je stopnjevalo, da sem pri šestnajstih izgubila nedolžnost. Takrat so se vsi trije hkrati, na moje veliko veselje, igrali z mano, tako da ne vem, kateri je bil »tisti«. Odtlej sem ob vsaki priložnosti odhajala tja in komaj čakala, da se bomo sešli in si privoščili vse. In smo si, brez zavor, brez slabe vesti, ob vsakem druženju. To počnemo še sedaj, le da si lahko privoščimo tako dogodivščino le nekajkrat na leto.

Dva izmed njih imata namreč družino, tretji, musliman, pa je še samski. Jaz pa imam dobro službo in si ne morem vzeti prosto, kadar bi hotela. Ta srečanja mi pomenijo zelo veliko. Že samo dogajanje, potem nekajtedenski občutek silnega zadovoljstva in nazadnje še lepi spomini. In hrepenenje, načrtovanje, pričakovanje, odštevanje dni … Ter občutek, da sem ženska v vseh dimenzijah ženskega obstoja. In adrenalin … Brez tega si nadaljnjega življenja ne predstavljam.

O tej naši skrivnosti razen nas štirih ne ve nihče nič. Fanta, ki ga spoštujem in imam rada, ne bi rada prizadela, a za vedno pasti v sicer varen, a puščoben zakon se bojim. Kaj naj storim?

Klara

revija Jana