revija Jana

"Bila sem pri mami."

Ta stavek ni le logistično poročilo. Je hvalnica. Je globok vzdih olajšanja. Je priznanje, da obstaja postaja, kjer lahko odložiš celotno breme svojega odraslega življenja in se predaš. In jaz se predam. Vedno. Čeprav štejem okoli petdeset let (ne bom zdaj malenkostna) in bi morala biti vzor zrelosti in finančne stabilnosti, se moje mentalno življenje, takoj ko stopim čez prag maminega stanovanja v Beogradu – s tistim starinskim vonjem po polenti in goveji juhi – zaustavi pri starosti dvanajst let in pol. Moja drža se skrči, glas se poviša – in vstopim v blaženo stanje brezskrbne regresije.

»Mami, mami! Prišla sem! Si mi spekla tisto pecivo z marmelado, ki si ga nazadnje spekla?« jo vprašam, potem ko jo poljubim. Ona, stara 80 let, vrhovna komandantka kuhinje in glavna inšpektorica za higieno, takoj prepozna vzorec in začne vzgojno delovati: »Joj, ne spet ti! Ja kakšna pa si! Ne, peciva ni, ker veš, da me križ boli! A si si vsaj kaj primernega oblekla, saj je zunaj mraz? In poglej se, podplati na čevljih! Si v blatu hodila? Daj jih sem, da jih obrišem!« Takrat se usedem v fotelj in se prepustim. To je moj dan za razvajanje.

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: ljubezen gre skozi želodec

Medtem ko mi mama s krtačko in polivinilom drgne podplate, jaz jamram o življenju, kot da sem šestošolka, ki jo je sošolec grdo pogledal. »V službi je bilo grozno, šef mi gre na živce in tista nova soseda me grdo gleda!« Mojih petdeset in več let, moja kariera, hipoteka in celotno življenje odrasle osebe se razblinijo. Samo cukam mamo za rokav in ji ponujam seznam težav, ki jih mora odpraviti. In ona jih odpravi! S toplo juho in nenehnim opominjanjem, da nisem iz sladkorja.

Moja mama je, drugače od mene, gospa, kot se šika. Vedno urejena, vsak dan umiti lasje, enkrat tedensko manikura, kozmetičarka, pred 14 dnevi si je dala vtetovirati nove obrvi. Bila sem rahlo šokirana, ko sem jih opazila, vendar sem vesela zanjo, da ima svoje veselje. Če želi biti nared za instagram pri osemdesetih, zakaj pa ne? Njena mantra je: starost je obvezna, eleganca je izbira.

Obisk pri mami poteka po obveznem ritualu, ki ni samo kuhinja in vzgojni ukrepi, temveč tudi odhod na pokopališče, kjer leži moj oče. Nič nenavadnega, če ne bi moja mama poskrbela za večno prevzetost nad izjemno beograjsko eleganco. Mama je namreč takrat, ko je umrl oče, dala poleg njega postaviti nagrobni spomenik – svoj lastni. To še ni vse. Sama je izbrala fotografijo, ki krasi to njeno večno počivališče, na sliki je stara 25 let! Ko se pripeljeva tja, ji rečem: »Mami, ta spomenik je res izjemen. Vsi vedo, da je tvoj. In poglej to sliko – tam si mlajša od mene!«

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Evtanazijo pri nas izvajajo že leta

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 25. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.