© 2026 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 1 min.

Onkološka bolnica št. 6196: Kot bi granata padla na mesto


Katarina Keček
18. 3. 2026, 05.03
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Sedim ob postelji mamine prijateljice Ruže. Soba je tiha, prežeta z vonjem po zdravilih in tisto spokojnostjo, ki nastopi, ko se telo neha upirati neizogibnemu.

katarina-keček
revija Jana
Katarina Keček

Gospa Ruža je skoraj prozorna. Njena koža je postala tako tanka, da se zdi, kot bi bila iz pergamenta, njene roke, ki so nekoč spretno vrtele kuhalnico, pa so zdaj breztežne. A v njenih očeh ni sence strahu. Gleda me z mirom, ki človeka pretrese bolj kot vsak krik.      

Sedem poleg nje in jo primem za roko. Tako lahka je, skoraj breztežna. Pričakovala sem strah, pričakovala sem tisto težko tesnobo, ki običajno obdaja smrtno posteljo, a Ruže ni strah. Gleda me z mirom, ki ga ne moreš zaigrati. To je mir nekoga, ki je opravil svoje, ki se je boril do zadnjega diha in zdaj le še čaka na tisti zadnji izdih, ki bo prinesel osvobojenost od bolečine.

»Nisem veliko vedela o tej hudobni bolezni. Skoraj nič. Nikoli nisem poznala nikogar, ki bi zbolel za rakom dojke. Do Vide,« zašepeta. »Takrat sem prvič zares videla, kaj zmore rak. Ko je umrla moja sestra, je imela samo 35 let. Nikomur ni povedala, da je bolna, skrivala je pred vsemi. Celo nam je zagrozila, da ne smemo nikomur povedati. Nismo niti vedeli, da je rak, dokler ni bilo prepozno.« Glavo obrne k oknu, močneje jo stisnem za roko. »Ko se ni mogla več dvigniti iz postelje, sem šele prvič privzdignila njeno srajco in zagledala, kako ji je rak uničil dojko. Kot bi granata padla na to mesto. Raztreščena.

Preberite še

Nikoli ne bom pozabila te slike: kri in odprta, globoka rana. Umila in očistila sem jo, da je bila čista kot njena duša. Umrla je v težkih mukah in bolečinah. Pa veš, zakaj? Samo zato, ker jo je bilo sram iti k zdravniku, ko je opazila spremembe na sebi. Bilo jo je sram, sebi in drugim je govorila: 'Ma saj to ni nič. Gor si bom položila list zelja, da umiri vnetje. Lahko, da me je samo kaj pičilo …' Pa ni bilo vnetje, ne. In tudi je ni nič pičilo. Bil je rak. Ko so bolečine postale neznosne, šele takrat je šla k zdravniku. Ampak je bilo prepozno. Samo še na smrt smo čakali.«                     

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 17. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

01_Jana_11.jpg
revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!
jana

Digitalna naročnina

Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!

Naročite Jana Premium

E-novice · Zdravje

Jana

Navdihujoči nasveti, zdrave navade in vsebine za boljše počutje, vitalnost in notranje ravnovesje neposredno v vaš e-nabiralnik.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

jana

Digitalna naročnina

Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!

Naročite Jana Premium

© 2026 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.