Jaka Koren

Praviloma se tega, kar ni posneto, ne piše. Ampak včasih je kakšna taka mimogrede povedana misel tako zanimiva, tako presenetljiva, da jo je treba – z dovoljenjem avtorja – nujno napisati. A lahko še to napišem, a lahko? Sva torej z Emo potem klepetali in sem rekla, da so se mi zdravniki zamerili, ker sem naletela že na preveč neprijaznih, tečnih, nadutih ali brezbrižnih. Ah, je rekla, zlomljeno srce imajo. Postala sem en sam vprašaj. Seveda je nesprejemljivo, da so taki, ampak imajo razlog za to, je razložila. Poskušali so kaj spremeniti, izboljšati, rešiti. A ni šlo. Pa so nazadnje obupali, odnehali in so zdaj taki, ker imajo zlomljeno srce. Zanimiva diagnoza.

Politika

Zdravnik, ki ne more biti tiho: Interesi pijavk so veliki

Je Ema Cindro Kostelec vplivnica? Njen profil med.zdravje na Instagramu ima skoraj 23.000 sledilcev in ja, torej bi lahko rekli, da je eee … vplivnica, obotavljivo prizna. Jo razumem, besede se je zaradi številnih površinskih vsebin na družbenih omrežjih prijel slab prizvok. A Ema je drugačna. Ne osredotoča se na opravljanje, trende ali viralne izzive, ona snema zabavne videe o svoji največji ljubezni, medicini. 

##PAIDBREAK##

Veliko govori o preventivi, pa o študiju medicine ali  stvareh, ki smo se jih že vsi kdaj vprašali, pa nismo vedeli odgovora (zakaj moškim odpadejo lasje, brada pa ne, to sem se že dolgo spraševala) … Ema pripravlja vsebine, njen mož Kristjan video posname, zmontira in opremi s podpisi.

Edina prava medicina

Ni še dolgo zdravnica, januarja je končala študij medicine in sme zdaj za imenom napisati dr.  med., vendar jo čakajo še pol leta pripravništva, strokovni izpit in potem leta specializacije, preden bo postala to, kar si zares želi: družinska zdravnica. Po možnosti nekje na periferiji. »Kaj mi je všeč pri medicini? Vse! Ne bom rekla, da mi je všeč celoten naš sistem, ta ima še prostor za izboljšave, medicina mi je zelo všeč. Obožujem delo z ljudmi, fascinira me to znanje. Družinsko medicino sem izbrala prav zato, ker je to zame – vsem se opravičujem – edina prava medicina.

Človeka spremljaš skozi življenje, poznaš njegovo predzgodbo, če imaš srečo, tudi njegovo družino, da k stvari zares lahko celostno pristopiš. To je specializacija, ki povezuje vse, poznati moraš vsak košček, ne sicer tako podrobno kot specialisti, ampak vse moraš znati prepoznati, razumeti, kako se stvari povezujejo, gledati celostno sliko. In to me veseli. Pa seveda odnos, ki ga vzpostaviš s človekom.«

O medicini govori strastno, s širokim nasmehom in z žarom v očeh. In je tako polna smeha in energije, da bi si kar takole brez kristalne krogle upala napovedati, da Ema verjetno nikoli ne bo postala ena tistih zdravnikov z zlomljenim srcem.

Osebni arhiv

Vrnitev z razlogom

Ampak še preden je postala dr. med., si je vzela premor. Moral bi biti kratek, pa se je tako obrnilo, da je postal veliko veliko daljši. »Po treh letih medicinske fakultete sem se odločila za prosto leto. Fant je ravno takrat končal svojo fakulteto in sem šla – najprej sama, ker je Kristjan še zaključeval diplomo – na Novo Zelandijo. Čez štiri mesece, potem ko jo je zagovarjal, je prišel za mano. Dva meseca sva potovala in imela vozovnice za naprej, v Azijo, potem pa se je zgodil lockdown – to je bilo ravno februarja 2020, ko je udarila korona. In tako sva ostala na Novi Zelandiji. Sprva sva se zelo trudila, da bi se vrnila, z ambasadami sva urejala vse za povratek, pa ni in ni šlo. Zato sva bila prvo leto prisiljena ostati, potem sva pa ostala, ker nama je bilo tako fino. Imela sem delovni vizum in sem opravljala različne službe. Večinoma sem delala kot barista, se pravi, pripravljala sem kavo. Pa vrtnarila sva, obirala sadje, moja najboljša služba je bilo pobiranje cvetlic, ki so jih potem prodajali restavracijam. Samo cvetke nabiraš, enega po enega. Pa v trgovini s kristali, v jogijskem centru … Tri leta sva delala vse mogoče, da sva imela denar za preživetje.

Nekaj mesecev sva delala, pol leta pa potovala. Imela sva kombi, opremljen s kuhinjo, posteljo. Tam je zakon drugačen kot tu, prosto kampiranje je dovoljeno. Ustvarila se je nekakšna skupnost, ujetih je ostalo veliko turistov, marsikdo ni mogel ven in tako sva nazadnje poznala ljudi na vseh koncih. Seveda me mika, da bi šla nazaj, ampak domov sem se vrnila z razlogom: oba sva začutila, da nama v življenju manjka smisel, manjka to, da bi nekaj dala svetu.

Ko se oziram nazaj, res sva živela polno življenje. Nisva prav veliko delala, imela sva dovolj denarja za preživetje – večino časa sva živela na popolnem majhnem otoku s plažami, peskom, palmicami, dobre prijatelje sva imela, super smo se imeli … Vse je bilo popolno, ampak manjka ti to, da bi nekaj dajal, počel nekaj res koristnega. Nismo narejeni samo za to, da ležimo na plaži. Če bi me prej kdo vprašal, tega ne bi rekla, ampak ko sem to doživela, sem spoznala, da človek mora nekaj doprinesti svetu, in zato sem se vrnila.

Zelo me je bilo strah po treh letih nadaljevati študij. Le kako bo, sem si mislila, nikogar ne poznam, vse sem pozabila, nekdanji sošolci so že končali fakulteto … Ves september pred začetkom šolskega leta me je bilo grozno strah. Potem je pa prišel prvi šolski dan in je bilo vse v redu. Nekje zadaj v glavi hraniš vse, česar si se kdaj naučil, v dveh tednih se je vse vrnilo. In to je to. Vse je bilo normalno, kot da sploh ne bi manjkala.«

In zdaj smo tu

 Videe je začela snemati, ker ji je bilo to preprosto všeč. »S Kristjanom sva jih že prej delala, o nenasilni komunikaciji. Za moža so videi prava strast in zdaj ima podjetje, ki se ukvarja s tem. Enkrat, ko sem prišla domov, me je vprašal, kako je bilo na faksu, pa sva to posnela, in ko sva to nekajkrat naredila, sva opazila, da je ljudem zelo všeč, jaz sem si pa itak vedno želela govoriti o zdravju, medicini, ker je to moja prva ljubezen, moja največja strast. Tako se je stvar razvila, nisva pa imela načrta; to sva počela samo zato, ker nama je bilo všeč.

Najbolj sem se bala reakcije profesorjev in sošolcev, a nisem niti enkrat slišala kakšne slabe stvari. Veliko ljudi pa me je pohvalilo, tudi zdravniki, in sem bila prijetno presenečena. Dlje ko to počnem, bolj ugotavljam, da tudi če gredo morda moje metode komu v nos, ker pač delam prek družbenih omrežij, se po vrednotah ujemam z zdravniki in z zdravstvom. Vsi podpiramo preventivo. Vsi bi radi, da ljudje vedo stvari, da lahko poskrbijo zase, ker dolgoročno to zdravstvu marsikaj olajša. Rada bi, da bi bil to moj mali doprinos. To bom najbrž počela še naprej, le da v manjši meri, ko bom začela delati. Poleg videov pišem članke za svoj novičnik, pa tudi za druge naročnike, veliko tudi predavam po podjetjih, kongresih … To mi postaja zelo všeč, čeprav si nisem nikoli predstavljala, da bom to počela. Potem so me pa enkrat povabili in sem pristala.«

Jaka Koren

Smrt te nauči, kako živeti

O smrtih bolnikov: »Odvisno, za kakšno smrt gre. Če umre nekdo, ki je zelo star, bolan, razumeš, da je to proces življenja. Seveda je žalostno, ampak to je človek, ki je dolgo živel, na koncu morda trpel … in se življenje pač konča. Na otroški intenzivi pa dojemaš stvari povsem drugače. Tisto je zares grozno. Občudujem vse, ki delajo v takem okolju. Čeprav je veliko lepih zgodb, so tudi težke, ki ostanejo s tabo. Najtežje pri smrtih so svojci. Saj sprejmeš to smrt, ampak ko vidiš bolečino svojcev, to je pa zelo … Res iskreno čutim njihovo bolečino.

Razbremenim se tako, da se pogovarjam s prijatelji, z možem … najdeš ljudi, s katerimi se lahko pogovoriš. Mislim, da v medicini začneš sprejemati smrt kot del življenja. Dobra plat tega je, da začneš veliko bolj ceniti življenje. Smrt te tudi nauči, kako živeti – da mogoče kakšne stvari, ki se zdijo zelo dramatične, niso problem. Če jih postavimo v kontekst celega življenja, ki je minljivo, na kar si v medicini pogosto opomnjen, je laže manj resno jemati ne zelo pomembne stvari, zaradi katerih se sekiramo.«

revija Jana