Mnenja
Navaden dan nenavadne mame: delati dobro ali malo o dobroti
Če ne bi bila tako prizemljena, kot pač sem, bi resno razmišljala o tem, da me, kdo ali kaj, ima za norca. Namreč, skoraj vedno, ko se z Janekom odpraviva na kakšno (potrebno) dolgo pot, je slabo vreme.
Prostovoljno pred poroto: Hči potrebuje denar za nobel baby shower zabavo
Bralkina noseča hči se zgleduje po vplivnicah, kar pomeni, da nakupuje dizajnerske stvari za dojenčka, ki si jih niti ne more privoščiti. 'Zdaj je prišla k meni s prošnjo, če bi jima lahko posodila denar za baby shower – zabavo, na kateri se razkrije spol otroka ...'
Onkološka bolnica št. 6196: vse smo polomljene
Počasnost in preprostost hrvaškega otoka, na katerem ni avtomobilov (tistih nekaj, s katerimi se domačini prevažajo po otoku, pa je neregistriranih), tovornjakov in avtobusov, sta v meni zbudili davno pozabljeno preprostost in tudi počasnost življenja.
Janin uvodnik: Fragapanofobija*
Tole je stavek, ki me je zadel v srce: »Čas je naš sovražnik, rojstnih dni se ne veselimo več.« To je napisala mama petletnega fantka!
Londonsko pismo: posnetek stanja
Leta 1964, v eni od kriz britanskega funta, je takratni laburistični premier Harold Wilson zbranim novinarjem rekel: »A week is a long time in politics.« (v politiki se lahko v kratkem času veliko spremeni) Trepetam pred novicami o izraelsko-iranskem konfliktu. Z mirom je tako kot z demokracijo, oba sta odvisna od zrelosti in fokusa na posledice.
Nevrotična gospodinja: kazačok na postajališču
Ob sedmih zjutraj sem stala na avtobusni postaji in preučevala vozni red. Avtobus bi moral zmagovito pripeljati čez dve minuti, a ga ni bilo še naslednjih dvajset.
Ni mi vseeno: moj svet
Mojemu najstarejšemu vnuku, srednješolcu, deset prespanih ur ni dovolj, jaz po štirih že gledam na uro. In se spomnim, kako nečloveško se mi je zdelo pravočasno priti na faks. Zdaj, ko mi ni treba, pa vstajam »sredi« noči. Prižgem radio, pred vrati poberem Delo, ves dan pazim, da mi kakšna novica ne uide, in zvečer nujno gledam še TV Dnevnik. In potem… ja, potem pa težko zaspim.
Ob robu: po spletnem nakupu kalvarija z dostavo
Za veliki rojstni dan sem dobila precej drag stoječi vakuumski sesalnik (da se ne bom matrala) in zraven zavarovanje za baterijo, če bo crknila prej kot v treh letih. Izdihnila je nekaj dni po triletnem obdobju.Ker jih pač ne prodajajo kar tako na trgovskih policah, ampak v nekakšnih skrivnostnih specializiranih trgovinah in servisih, sem se zatekla na splet.
Navaden dan nenavadne mame: premog, peleti in druga kurjava
Kako zanimivo se tu in tam v življenju zložijo reči! Ko je sonce še močno kurilo, sem začela razmišljati o tem, da je treba nabaviti kurjavo za zimo. Najprej pa uloviti dimnikarja. Še preden mu s peleti založim vratca dimnika. Dimnikar Ludvik je bil letos zelo hiter, kar sam je dopoldne očistil dimnik in peč. Nisem ga videla, zato se niti nisem mogla zanašati na kakšen gumb, tisti za srečo, hehe. Ko je zvečer prinesel račun, pa sem na gumb kar pozabila.
Onkološka bolnica št. 6196: 'Oh, kakšno olajšanje'
Niti nekaj tednov ni minilo, odkar sem se vrnila z ljubega mi otoka, in že sem izgubila spomin sebe na njem, sproščene, mehke, nasmejane in ljubeznive. Tudi takšna znam biti, ja.
Prostovoljno pred poroto: Maščevalna zdravnica
Izkazalo se je, da je nova zdravnica nekdanja soproga bralkinega moža. 'Ni me hotela poslati v laboratorij, mi je pa rekla, naj malo manj seksam, če že imam take ponavljajoče se težave, in pa kaj da iščem tipe z velikim t…'
Janin uvodnik: lepo po vrsti in brez prerivanja
Nikoli končani šov »Slovenija ima krizo« je prejšnji teden postregel s prizori ljudi iz Slovenske Bistrice, ki so v dolgih vrstah čakali na vpis k novi osebni zdravnici. Sem in tja si je kdo krajšal čas z zmerjanjem konkurentov za odrešilno zdravljenje, ki da so prišli z več karticami, histerični mašineriji, ki proizvaja ta šov, pa je vse uspelo prikazati kot izbruh zombijev, porojenih iz implozije slovenskega javnega zdravstva. Skratka kolaps.
Londonsko pismo: karneval po mokrem
Letošnji Londonski rečni maraton (Great River Race), bolj karneval po mokrem, je bil v soboto, 23. septembra. Tekmovalo je 300 plovil vseh velikosti in oblik, 2.500 veslačev in krmarjev (raje krmark, so lažje) vseh starosti in sposobnosti, različnih narodnosti, mnogi našemljeni.
Zgodbe iz terapevtske sobe: 'Koza zmešana!'
Ste se kdaj vprašali, koliko stvari počnemo v življenju povsem nezavedno in koliko besed, misli se nam podi po glavi, ne da bi vedeli, od kod prihajajo, v resnici pa nam močno krojijo naše življenje?!
Nevrotična gospodinja: boj s posiljevalci
Za tisti dan, ko smo šli na izlet, je bilo napovedano malo oblačno in vetrovno vreme, deževalo (če sploh) bo samo v hribih, sicer pa bo večinoma sijalo sonce. Skoraj povsod.
Ni mi vseeno: Pozaba ni nujno zlo
Občutek imam, da si vsako leto omislimo vsaj kakšnih sto novih svetovnih, mednarodnih in še kakšnih dni. Danes, ko to pišem, je svetovni dan šolskega mleka. Glede na to, kako silno korektni skušamo biti – v besedah, seveda – čakam še na dan riževega, kokosovega, ovsenega mleka … in dan brezmesnih šolskih obrokov. Da ne bo dileme. Svinja ali tele.
Navaden dan nenavadne mame: Ko čakam na Godota
Primorska burja, ki nam dviguje lase že nekaj dni, je za zdaj odnesla oblake in dež ter prinesla … marsikaj drugega. Prinesla je nekaj težkih, neprespanih noči, nocojšnja je najhujša. Počesala je nekaj starih hrušk v Mali vasi, odpadli so vsi črvivi orehi, no, drugih tako ni bilo na drevesu.
Onkološka bolnica št. 6196: Drži se za metlo
Fizično se ne počutim dobro, nekaj dni se že sestavljam. Tudi nepričakovani mraz za indijansko poletje, ki naj bi me po obljubah meteorologov čakalo ta september, me je rahlo spodsekal in pahnil v prezgodnjo jesensko melanholijo.
Janin uvodnik: Zaradi enega Urbana se država ne bo zganila?!
Mislili smo, da smo skoraj na cilju. Res se je zdelo, da smo že skoraj tam – za Urbana, ki se je rodil z genetsko napako, smo zbrali dva milijona evrov, toliko naj bi stala genska terapija, ki bi plavolasemu navihančku omogočila normalno življenje.
Nevrotična gospodinja: Inovacije
Bil je nekakšen sejem inovacij, s pripombo, da ne gre za visoko tehnologijo, ampak za drobne pripomočke, ki nam olajšajo vsakodnevno življenje. Pa poglejmo, sem rekla.
Ni mi vseeno: Kile moje ljube
Ste med srečneži, ki nimate težav s kilogrami? Jaz nisem. V življenju sem shujšala vsaj za toliko kilogramov, kot jih zdaj imam. Mnogi veste, kako to gre.
Stvari, ki polepšajo dan
Se mi dogaja, občasno, da mi kdo reče, pa kako to, da tega ne veš, saj si vendar novinarka! Če bi ob tem vsakič dobila en evro, bi šla lahko s tem denarjem … no, vsaj na kavo. Še več, na ledeno kavo. Vam izdam dobro varovano skrivnost: novinarji ne vemo vsega, ker ne moremo spremljati čisto vsega. No, večina od nas.
Navaden dan nenavadne mame: Koliko je vredno človeško življenje?
Kakšno vprašanje, ali ne? Verjamem, da ste se o tem tudi vi že kdaj (samo)izpraševali. In ugotovili, da je življenje neprecenljivo.
Onkološka bolnica št. 6196: Sekta petih rezin salame
Po nastopu na televiziji sem bila dva dni podrta kot ravnokar spodsekano drevo. Tako me namreč še vedno utrudijo nepričakovane in intenzivne akcije, ki se jih sicer izogibam, kolikor se le da, a življenju včasih ne morem uiti.
Janin uvodnik: Groza se skriva doma
Zgodba francoskega moža, 71-letnega Dominiqua Pelicota, ki je omamljal ženo Gisele in jo v lastni spalnici nezavestno po spletu deset let ponujal v »uporabo« najmanj 80 moškim, že več kot teden dni pretresa svet. Zlorab morda ne bi nikoli odkrili, če ne bi navzven zgleden družinski človek poskušal s fotoaparatom zlesti pod krilo nekaj ženskam v trgovini. Tako se je vanj zapičilo policijsko oko.