Hvaležna sem Zvezdani, da me je odvlekla nanj, najprej junija in potem spet konec avgusta. To je bil moj prvi dopust v petih letih. Oziroma sta bila kar dva v enem poletju. Niti eden ni bil načrtovan, a sta oba v meni pustila močan pečat miru in sprejemanja sebe takšne, kot sem, in konec koncev tudi sprejemanja tega krutega sveta, ki ga vedno manj razumem. Moja želja po vplivanju na svetovne agende je vedno manjša, žal, več energije vlagam v to, da se me žalostna zgodba tega planeta ne dotika. Molim, da ta moj mali nevidni stekleni kozarec, v katerem živim, zdrži vse pritiske in napore zunanjega sveta.
Konec junija sem se z Zvezdano in Anito udeležila, če uporabim malo bolj »fensi« izraz, enotedenskega »joga reatreata«, oziroma po domače rečeno, šla sem na dopust na morje in imela tam vsak dan delavnice joge. Tokrat sem se družila s kunadalini jogo, ki je ena od podvrst joge, in s plesom shakti, ki je nekakšna energijska in meditativna jogijska vadba plesa.
Neznansko mi je prijalo, po nekaj letih neukvarjanja z jogo (zaradi raka, kajneda, ker se nisem mogla premakniti brez bolečine), da sem se končno lahko prepustila dihu, gibu, svojemu telesu brez nervoze, naglice in pretiranih skrbi. Skupino je sestavljal dober ducat žensk vseh starosti, ki smo našle neko nežno in davno pozabljeno harmonijo med nami, sestrami po maternici. Vsako dopoldne ples, ples, ples in znova ples, joga in meditacija. Neznansko sem uživala v pogledih, nasmehih in objemih teh neznanih žensk, ki jih je usoda tako nenadejano združila na terasi edinega hotela na Jadranu, ki je znan po tem, da v njem kuhajo samo nemesne jedi. Si predstavljate hotel za vegetarijance? No, to. Znanstvena fantastika.
Že samo srečanje z voditeljico teh delavnic, milo in prelepo žensko z zelenimi očmi, me je sesulo. S tema tolmunoma je pogledala globoko vame in rekla: »Midve se pa poznava, mar ne?« Eee? Pojma nimam. Možgani so mi začeli na polno mleti, od kod poznamo te zelene oči. Nekaj znanega je bilo v njih, čutila sem to, a je moji možgani niso mogli locirati. Kam naj jo postavim? V kateri časovni pas življenja? »Si kot otrok hodila s starši na morje v Fažano?« so me vprašale nasmejane smaragdne oči. »Prijateljici sva bili na morju, ves čas sva skupaj tiščali.« V trenutku sem dobila rosne oči, megla v možganih se je razkadila, iz spomina so privrele slike dveh nasmejanih deklic, objetih, ki tečeta proti morju in se smejita na ves glas. Spomnila sem se lesene barake s pogradi, kjer sem nekaj let dopustovala s starši, spomnila sem se naju z Natašo, kako sediva pred to barako in ne počneva čisto ničesar. Takoj, ko me je objela, sem vedela, da bo ta teden fantastičen. In je res bil.
Zanalašč ne bom razkrila imena otoka, že tako sem bila presenečena, ker sem na njem srečala ogromno Slovencev, tudi veliko svojih znancev. Tega nisem bila ravno vesela, vseeno greš na dopust nekam daleč stran tudi zato, da se izogneš tem zoprnim Ljubljančanom, ki skačejo izza vsakega kamna in se vedejo, kot da so povsod doma. Eno takšnih čudnih srečanj sem tudi sama doživela, ko sem hitela v trgovino. Tik pred njo sem slišala, da nekdo naglas vpije: »Katarina, Katarina.« Ko sem se presenečeno obrnila, sem zagledala dva para, sosede iz svoje ulice. Sedeli so v kafiču pod drevesom, nasmejani in razposajeni so mi mahali, naj pristopim k njim, ter me vabili, naj popijem kavico z njimi. Eh? Kavico? Čemu? S temi ljudmi živim v ulici že 15 let, doslej smo si ob priložnostih podelili le dober dan in kakšen nezainteresiran kako ste. Globljih stikov niso želeli, čeprav so trije otroci enega od teh parov celo otroštvo preživeli na mojem vrtu. In v moji kuhinji. Morda sem celo kdaj mislila, da imam dobre sosede, ker nimam z nikomer konfliktov. Ampak med zdravljenjem raka sem ugotovila, da imam nikakršne sosede. Razen dveh svetlih izjem, dveh starejših sosed, ki sta mi občasno potrkali na vrata, ali sem še živa, in hkrati prinesli kakšne dobrote s svojega vrta, so se vsi sosedje samo nemo sprehajali mimo moje hiše. Niti eden izmed njih ni potrkal in vprašal, soseda, kako ste, potrebujete morda kaj iz trgovine, kakšno pomoč. Nič od tega se ni zgodilo, in to me je, moram priznati, kar razžalostilo. No, in zdaj me ta dva para, ki me nista povohala med triletnim prestajanjem bolezni, vabita na kavo, kot da smo neki stari prijatelji, ki se dolgo nismo videli, in lej ga vraga, kje se srečamo. Z ledenim nasmeškom sem poslušala njihovo laskanje, češ, dobro si videti navkljub diagnozi in podobne neumnosti. »Joj, žal mi je, bi prisedla in vas malo zabavala,« sem sladko rekla, »ampak, žal, nimam časa. Tam na pomolu me čaka en seksi tip, greva malo na jadranje. Saj veste, kako je z nami, samskimi ženskami, ni miru od vseh teh oboževalcev.« Podarila sem jim svoj najlepši nasmešek, se zavrtela na peti in se v vsej svoji šarmantnosti odmajala stran od njihove mize. Na pamet mi ni padlo, da bi pila kavo z ljudmi, ki jim ne zaupam in od katerih lahko dobim samo obrekovanje in lažne nasmeške. Prijatelji in tudi sosedje se poznajo v nesreči in ne samo takrat, ko je miza polno obložena. Sama sebi sem dala petko, ker sem se tako elegantno izognila neljubemu srečanju. Pred kakšnim letom bi verjetno privolila, rekla bi si, pa kaj, ena kavica, kaj je to. Danes pa ne pijem več kave z ljudmi, ki mi ne ustrezajo. Enostavno in brez kakšne koli slabe vesti. Oh, kakšno olajšanje je to.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
***null***
