Mnenja
Prostovoljno pred poroto: Partner me ne vključuje v svojo družino
Anda ne razume, zakaj se tako vedejo do nje, sprašuje se, če je slab nadomestek nekdanje žene ...
Katarina Keček: Kaj se zgodi, če prodaš svoje ime?
Lani sem se pogovarjala z dvema slovenskima televizijama o tem, da bi delala pri njih oziroma da bi ustvarjala katero izmed televizijskih oddaj.
Janin uvodnik: Preračunavanje
Tik pred prazniki je izbruhnila novica, da so si nekatere ambulante družinske medicine omislile dodaten zaslužek z množičnim merjenjem gleženjskega indeksa, kar je za nekatere paciente s srčno-žilnimi težavami sicer koristno, za druge pa nepotrebno.
Nevrotična gospodinja: Pekarniški kapitalizem
Zadnjič sem postopala po naši avtobusni postaji in si ogledovala, kaj je v bližnji okolici novega. Trgovine se namreč odpirajo in zapirajo s takšno naglico, da človek komaj verjame. In novosti so čisto zares bile!
Ni mi vseeno: Golob in Janša
Kakorkoli obrnemo, kot družba smo razklani. Ne le na zaslonih, tudi zasebna druženja niso povsem predvidljiva. Znašli smo se v razmerah, ko je modro premisliti, o čem razpredati ob krožniku in kozarcu. Včasih so bili to beli in rdeči, zdaj je tem, ki se jim je bolje izogibati, precej več.
Navaden dan nenavadne mame: Nočna izmena
Ne vem, kako je z vami, dragi bralci, jaz imam obdobja, ko se zbujam zgodaj zjutraj, kar pomeni vedno pred drugo uro. Pa nikakor zaradi preveč spanja, ne! Kvečjemu zaradi premalo. In včasih se mi zdi, da se morajo moje telo in možgani utruditi in izrabiti do stropa, da se spet spravijo v normalno stanje, hehe. Kaj pa vem.
Prostovoljno pred poroto: 'Mož je zaljubljen v terapevtko'
Z možem sta odšla na terapijo, da bi rešila zakon, on pa se je zatrapal v terapevtko. Ironija pa taka.
Katarina Keček: Na kraju zločina
Takšno, kot je te dni vreme, takšno je tudi moje razpoloženje. V enem dnevu se iz puloverja in debelih nogavic preoblečem v kratko majico, pa mi je še vedno tako vroče, da mi kapljice potu tečejo po hrbtu.
Janin uvodnik: Smo res vsi na isti ladji?
Preden sem se spravila k pisanju uvodnika, sem podpisala pobudo za varen in dostopen splav v Evropi, ki je tisti dan začela svojo pot po Uniji. Ne bojim (se še), da bi pozabila, rada bi le, da se potrebni milijon podpisov zbere čim prej.
Nevrotična gospodinja: Cviček, originalna metoda
Se spoznam na vina? No, ne bi se hvalila. Zame obstajajta samo dve vrsti – takšno, ki ga z veseljem srknem, in ono drugo, po katerem me začne peči želodec. Poreklo in druge reči niso pomembne.
Ni mi vseeno: Stomatološka klinika
Čakalnica pred ortodontskimi ambulantami je nabito polna. Ker imam vnuke, ti pa zaposlene starše, sem večkrat tam. Vtis imam, da danes nobenemu otroku zobovje ne izrašča, tako kot naj bi mu. Je pa res, kri ni voda, tudi njegov oče je pred desetletji »fasal« zvezdice.
Ob robu: 'Bravo, očka!'
Sobotno dopoldne v eni od tistih trgovin, ki so bolj skladišče kot nakupovalno svetišče. Saj ne rečem, da se ne trudijo izdelkov nakopičiti v smiselne celote. Ampak potem pride nova pošiljka in prostora očitno zmanjkuje, zato pač izdelke zložijo tja, kjer je še kakšna luknja.
Navaden dan nenavadne mame: (Na)pol živalsko
Zaradi mnogih izkušenj, takšnih in drugačnih, sem vedela, da bo ta petek tako … malo živalsko, hehe. No, vsaj prvi del dneva.
Katarina Keček: Tretji pogrebni govor
Stojim na govorniškem odru, na širokem in sončnem poslovilnem prostoru ovalne oblike na ljubljanskem pokopališču Nove Žale.
Prostovoljno pred poroto: Ne morem si odpustiti
Jeleno razžira spomin na pokojnega sina. Ji je odpustil, ker sta se pogosto prepirala?
Janin uvodnik: Uporabite svoj glas
Obkrožite si na koledarju tale dan: deveti junij. Ne toliko zato, ker koledar ubrisanih praznikov za to junijsko nedeljo napoveduje dan Racmana Jake in tudi dan jagodno-rabarbarine pite – bolj kot zaradi race in sladice je deveti junij pomemben zato, ker bodo na ta dan v Sloveniji volitve naših predstavnikov v evropski parlament.
Nevrotična gospodinja: Vampirka na maturantskem plesu
»A imaš na podstrešju še kaj starih oblek?« me je kar naravnost vprašala mrzla sestrična, očitno na koncu z živci. Ne, sem rekla, mi vse sproti oddamo Rdečemu križu ali neki družini na podeželju, ki je v stiski.
Ob robu: Tatovi besed
Med spletnimi mediji narašča plenjenje avtorskih novic. Če poenostavimo, bi morda lahko rekli, da je kraja avtorskih besedil nekaj podobnega, kot bi v pekarni izmaknili rogljičke in jih naprej prodali kot svoje. Lahka pot do zaslužka? Morda, če izvzamemo visoko ceno poteptane integritete.
Navaden dan nenavadne mame: Materinstvo
Prejšnji mesec je bil en dan posvečen materam. Pred nekaj več kot stotimi leti so materinski dan uvedli v Ameriki in nekaj zadnjih desetletij smo ga udomačili še pri nas. Če povem po pravici, mi prazniki ne pomenijo nič posebnega, še rojstnega dneva se ne veselim. Kar pa seveda ne pomeni, da praznikov ne privoščim vsem, ki jim nekaj pomenijo. In tudi jaz priznam, da so pravzaprav potrebni in pomembni. No, vsaj nekateri.
Prostovoljno pred poroto: Nisem ne pozabila ne odpustila
'Nekdanji soprog bi rad prišel na valeto z novo ženo in otrokom. Razmišljam, da bi bivšemu odklonila željo.'
Katarina Keček: Zadnja postaja življenja
Groba tišina vlada na infekcijski kliniki, ko pozno popoldne stopim na hodnik intenzivnega oddelka. Medicinskemu bratu ni treba dvakrat reči, da potrebujem zaščitno masko, vedno jo imam s sabo v torbi.
Janin uvodnik: Bomo končno udarile nazaj?
Prejšnji četrtek sem prebrala v Dnevniku na isti strani kar dve nenavadni poročili – v enem, krajšem, sta se stepla zakonca in žena je porezala moža »z ostrim predmetom«. Očitno se ga je lotila s kuhinjskim nožem. Oba sta pristala v bolnišnici. V drugi, obširneje obdelani temi, je starejša najstnica z ostrim predmetom obdelala vrstnika, nekdanjega partnerja, ki je po spletu širil njene intimne fotografije.
Nevrotična gospodinja: naturalna menjava
Cenjeni soprog je pripeljal domov okrogloličnega mladeniča, ki da bo pri nas gost enkrat na teden od jutra do večera. Pomagal mu bo namreč pri pripravah na nekakšen izpit, je pojasnil. Od kdaj pa je tako zelo dobrodelen, me je zanimalo.
Ni mi vseeno: Moja ura zamuja
Tole pišem po praznikih. Gledam nazaj. Neprimerljivo. V škodo novega časa. Črna kuhinja, vonj po potici iz stare krušne peči, tunka in »ritnica«. Samo za veliko noč, košček ali dva … Danes pa … ni da ni.
Navaden dan nenavadne mame: Pričakovanje
Takoj priznam, da sem besedo pričakovanje razkosavala in razdeljevala, kar je pač moja grda navada. Da bi našla v njej kakšen delček življenja, ki bi vse povedal. Pa nisem uspela. In pričakovanje je tako vsakdanje človeku, ali ne? Kar naprej nekaj pričakujemo: če ne zime, pa pomlad, pa praznike in vikende, da ne govorim o boljših časih! Nikogar ne poznam, ki si jih ne bi želel.