In še preden sem naročila pelete, me je našla knjiga Kako zelena je bila moja dolina, pisatelja Richarda Llewellyna. Cele dopoldneve sva bili skupaj v avtu na parkirišču. Vročina je žgala, valižanski rudarji so kopali premog, angleški gospodarji so jih izkoriščali do kosti, ljudje pa so našli edino tolažbo v petju pesmi. Tako kot jih pojejo še danes. V spominu sem natančno videla dolino Rhondda v Glamorganu, ki sem jo obiskala pred nekaj leti. Ne, narava še ni uspela zaceliti vseh svojih ran, ki so ji jih povzročili, in tudi ljudje v svojih genih še vedno nosijo težko življenje svojih dedov in pradedov. Da niti ne govorim o valižanskih ženskah!
Potem pa so naslovnice časopisov preplavile novice o tem, da je naša (skoraj) nova termoelektrarna v veliki izgubi, da brez (veliko) milijonske pomoči države lahko kar zapre vrata. Tista termoelektrarna, ki se je med gradnjo kar naprej dražila, na koncu je stala skoraj milijardo in pol evrov. Spomnim se članka, da je nekdo enega izmed direktorjev lovil po nekem gozdu, da so takratni odločevalci strnili vrste in … šli z glavami skozi zid. Zato, ker imajo tako trde? Najbrž že. Najbrž zato, ker jih je nekje čakal kupček denarja!?
Ah, ko bi bila ta milijarda in pol evrov vse! Še zdaleč ne! Tudi v naslednjih letih bo potrebovala milijarde, brez njih se napoveduje katastrofa. Za rudarje, njihove družine, prebivalce doline, za državo. Če so se mi Valižani smilili, ko so jih pred stotimi leti napol tujci tiščali v črne jame, pa smo tukaj vsi skupaj usmiljenja vredni, ker nam črne luknje kopljejo lastni oblastniki.
Če bomo v naslednjih letih potrebovali za to katastrofo še več milijard, kot piše raziskovalni novinar Cirman, bo že nekaj na tem. Pet milijard? Si vi, dragi bralci, lahko predstavljate, koliko denarja je to? Si mislim, da vse naše pletilje v mnogih zimah ne bi zmogle naplesti tako velike nogavice, kamor bi ga spravili. In zato se je takratna oblast odločila, da bo davkoplačevalski denar metala z lopatami v betonski silos s pečjo. Pogumno si je postavila spomenik, zdaj pa je tudi čas, da nanj še vkleše svoja imena.
Ne znam si torej predstavljati velikosti tega kupa denarja, si pa znam predstavljati, kako bi ga lahko porabili še kako drugače. Če bi ga nekaj dali v zdravstvo, danes ne bi trepetala, ali bo Janek dobil toliko pregledov in posegov, da se mu bo vsaj malo podaljšalo življenje. In če bi mu omogočili zdravstveno oskrbo po šestindvajsetem letu starosti (letni sistematični pregled, pomoč zdravstvenega osebja staršu v delovnih centrih … ), bi to tudi meni malo podaljšalo življenje. S kupa bi odšlo nekaj tisoč evrov. Lahko bi zaposlili in pošteno plačali več osebja v domu starejših in tem omogočili človeku dostojna zadnja leta življenja. Lahko bi plačali nova zdravila in operacije za otroke, ki so komaj zagledali ta svet, pa jih čaka eno samo trpljenje. In obvarovali starše zbiranja denarja. Koliko stanovanj bi lahko zgradili za mlade! Koliko strokovnjakov in zaposlenih več bi imeli, da bi pomagali mladim z mnogimi težavami v odraščanju v tem kaotičnem svetu! Nobena družina, ki jim je poplava lani odnesla velik del življenja, letos ne bi trepetala, kje bo preživela zimo! Če bi malo primaknili še revnim ljudem, za katere neutrudno skrbijo humanitarne organizacije, bi se v kupu milijard poznalo čisto malo. In še in še …
Zdaj šele razumem tiste, ki pravijo, da je v naši drugi Švici denarja dovolj, haha, samo porabljen je na za večino Slovencev nekoristen način. Ampak razmetavati s tujim denarjem je tako lahkotno, ali ne? Po meri ega vsakokratne oblasti. In brez trohice pameti, morale, vesti.
No, to zimo bova z Janekom preživela kolikor toliko na toplem. Tik preden je začelo deževati, so nama pripeljali pelete. Pohitela sva domov, Janek je z veseljem pograbil samokolnico in sva začela. Nekaj dežnih kapelj je sonce takoj posušilo. Kapljalo nama je od las, ko sta nama priskočila na pomoč soseda. Janek je opustil samokolnico in se po svoje pogovarjal s sosedo, ki je nalagala vreče. Malo za tem, ko so bili peleti pod streho, se je ulilo.
Zvečer sva se zvrnila v posteljo. Janek je še zmogel držati v rokah knjigo, hehe, jaz sem brala, spati nisva mogla. Stisnila sem Janeka k sebi, malo je škrtal z zobmi in tleskal s prstki. Nič ga ni moglo umiriti. Rekla sem mu: »Janek, poslušaj, kako pada dež!« Samo pogledal me je in nemo rekel: »Mama, saj veš, da ne slišim.«
Z grenkobo v srcu sem pomislila: »Sine, povsem te razumem. Ne razumem pa, da tebe in tvoje mame nihče ne sliši!«
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
