Ni problema, baterij, kolikor hočeš. Kot finančno dokaj nezaupljiva oseba poslujem izključno po povzetju – prinesejo in plačam. Kot način dostave sem označila pošto. Čeprav imamo o njej precej grdega povedati, poštar prihaja na naš hrib vsak delovni dan in prinese, kar ima, pa tudi odnese, če imamo mi kaj – poštnega nabiralnika namreč ni v radiju vsaj desetih kilometrov. Skratka – izbrala sem pošto, ki je dva evra dražja od drugih prevoznikov.
Potem dobim od ponudnika sporočilo na telefon in mail, da je moja pošiljka na poti. In da ji lahko sledim. Ah – ko bo, pač bo. Ampak sporočilo sem si vendarle natančneje ogledala, pisalo je namreč, da bo paket pripeljal drug prevoznik in ne pošta. Zaračunali so pa pošto, ki je, kot omenjeno, dva evra dražja. Pri priči sem se pritožila, ne toliko zaradi dveh evrov, ampak zaradi običajnih komedij, ki jih imamo s tistimi, ki niso pošta in teh krajev večinoma ne poznajo. Ponudnik se je takoj opravičil, češ da je prišlo do napake v sistemu, in me pozval, naj jim pošljem svoj račun, da mi bodo preplačana dva evra vrnili. Ampak jaz vendar prav zato poslujem po povzetju, da ne delim naokoli svojega računa, lepo prosim. In sem začasno nehala komunicirati z njimi.
Zato pa sem se zapletala z izbranim prevoznikom. Napisal je, da bo moja pošiljka dostavljena »jutri med to in to uro«. Seveda ni bila. Zato pa se je naslednji dan pojavil SMS, da je moja pošiljka v »paketomatu tem in tem«, in zraven je bilo navodilo, kako jo dobim ven. Paketomat je 12 kilometrov daleč. Samo enkrat so me naplahtali, da sem šla tja. Cela vrsta nas je bila in vsi smo imeli enako zgodbo – prevoznik se je zlagal, da nas ni bilo doma, in je vtaknil pošiljko v paketomat, seveda pa je to mogoče le, če je dovolj majhna. Baterija je vsekakor primerna za kaj takšnega. Ko pa smo poleti dobili iz Belgije za darilo dva ležalnika, me je šofer poklical, ali imam v dolini kakšnega sorodnika, da bi paketa pustil kar tam. Po precej žolčnem prerekanju ju je potem pripeljal naslednji dan, nekaj ur po dogovorjenem času.
Obrnila sem se na ponudnika in mu jih nabrenkala, da se je zgodilo to, kar sem predvidevala – pošiljka je v paketomatu. In je ne bom dvignila. So mi poslali formular, naj ga izpolnim, češ da jo vračam. Nič je ne vračam, ker je ne bom sprejela. Pika. Potem sem se spravila še na prevoznika, ki je obljubil, da bo nevšečnost »razčistil«. Med razčiščevanjem je moj telefon pregoreval od sporočil, naj vendar že dvignem paket. Potem se jim je vendarle posvetilo, da ga ne bom. In so ga sami dvignili in končno pripeljali, hkrati meni in sosedu, ki je čakal na podobno veliko škatlo dobrih štirinajst dni, čeprav jo običajno dobi (z istega naslova) v nekaj dneh. Mladenič, ki je oboje pripeljal, ni imel o predzgodbi pojma, zato sem mu prihranila vnaprej pripravljen žolčni govor, pa še drobiž od kupnine sem mu pustila. Saj mi je bilo jasno, da ne bo prišel popravljat napake tisti, ki jo je zagrešil, ampak bo poslal po kostanj v žerjavico koga drugega.
Nekaj minut po tistem, ko se je dostavljavec odpeljal, sem dobila na telefon SMS ponudnika in prevoznika, oba sta hotel izpolnjeno anketo, ali sem bila zadovoljna s storitvijo ali nekaj takega. Namesto da bi jima odgovarjala – sem se spravila pisat tole. Za kletvice in nerganje v anketah namreč ni predvidenih rubrik.
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
