Nekaj kil gor, potem približno toliko dol. V omari pa dvojna garderoba. Vse dokler se ne odločite. Nič kruha, toplih žemljic, domačih zavitkov, čim manj maščob, sladkorja … Vedno sem bila sladkosnedna, zdaj košček tortice vtaknem v usta samo petkrat na leto. Ker imam pač pet vnukov. Še nekajkrat na teden na Šmarko, pa kdaj na kolo in nekako gre.
Ste vedeli, da je na tem svetu več preveč rejenih med gospodi kot med damami? Tudi v Sloveniji je tako. Debelost ni le stvar prenajedanja in lenobe, tudi geni niso nedolžni. In tu so še skrbi – spet ne velja le za Slovenijo – ker je vedno več predebelih otrok. Dejstvo je, da je tam, kjer se cedita med in mleko, manj debelih kot med revnimi. Kar je razumljivo. Redi predvsem nekakovostna in cenena hrana. Kakorkoli, strokovnjaki opozarjajo, da je predebela že več kot milijarda ljudi. Največ v ZDA, na Kitajskem in v Indiji. Povsod, ne le v omenjenih državah, pa je debelost velik zdravstveni problem. In strošek. V razvitem delu sveta, kjer se zdi, da smo postali mojstri za iskanje vedno novih in novih pravic, predebeli terjajo splošne prilagoditve. Pravico do dveh sedežev v potniškem prometu, prostornejše taksije, širša vrata, prilagojena dvigala, prilagojeno delovno okolje … Mimogrede, v Kanadi je vrhovno sodišče že leta 2008 presodilo, da imajo debeli ljudje pravico do dveh sedežev na letalu za ceno enega. Tudi v ZDA se predebeli borijo proti družbeni stigmi »plus-size« ljudi. Ne gre z lahkoto. Ker debelost je res lahko posledica genetike ali bolezni, a večinoma gre vendarle za preveč hrane in premajhno porabo. Za osebno odločitev. Oziroma lenobo. Še pred 30 leti je bilo na planetu »le« 226 milijonov močno predebelih ljudi. Danes, kot rečeno, jih je štirikrat več. Zaradi genetike? Gotovo ne.
Da nekdo pridobi 150 kilogramov, mora kar dolgo in dosti jesti. Živeti z njimi ni lahko. Zato strokovnjaki in »strokovnjaki« za zdravo prehranjevanje, izgubljanje kilogramov in »nujno osebno rast« vznikajo kot gobe po dežju. Niso poceni, a kandidatov je veliko. Vsi fitnesi premorejo ekstra usposobljene strokovnjake za – kot se temu reče – preoblikovanje telesa. Plačate visoko članarino, vsak mesec dodate še kakšnih 100, 200 in več evrov za čudežne kapsule ter napitke, in občutek, da »delate na sebi«, je neizmeren. Vsaj do tehtnice. Tudi medijske hiše so debelost prepoznale kot tržno nišo. V tujini že desetletja prirejajo resničnostne šove s predebelimi ljudmi. Bolj ko maščevje plahuta, večja je gledanost. Bolj je bizarno, bolj je na robu razčlovečenja, bolj se gledalstvo – tudi tisto z vrečko čipsa v naročju – naslaja. Tudi ena od naših televizij ima tak šov. Že nekaj let. Resničnostni šovi so priložnost za ljudi, ki so željni pozornosti. Vsaj enkrat v življenju. Nekaj tudi zaslužijo. Kandidatov očitno ne zmanjka. Na Wikipediji je objavljen seznam vseh dosedanjih resničnostnih šovov na naših televizijah. Če ne bi preštela, ne bi verjela. Od leta 1994 jih je bilo 180! Če ne bi bili gledani in se producentom ne bi splačali, jih ne bi bilo. Velja za vse televizije, vedno bolj tudi za nacionalko.
Bolj negotova je resničnost, bolj se gledalstvo umika v tovrstno naslajanje. Večina se dnevnemu dogajanju – doma in na tujem – zavestno ogne. Čeprav niso niti nori niti slepi. Kaj mislite, kako bi se precejšnja večina gledalcev odločila, če bi imela na voljo samo dva TV-programa; na enem resničnostni šov, na drugem pa pogovor z Golobom ali Janezom Janšo?
Tako je to, ko ljudje dokončno obupamo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 39, 24. september 2024.
