Mediji so še vedno moj svet. Z novinarstvom sem si prislužila penzijo. In zdaj »poznavalsko« bentim, ker v mojih časih pa kaj takega že ne bi ... Nepripravljeni voditeljice in voditelji, teksti, ki jih lektorji ne vidijo, površno branje in naglaševanje, televizijski dnevniki pa nabor vsega, kar že vem. Nergam in nergam. Vsaj dokler se ne spomnim svojih časov pred mikrofonom. Za vedno sem si zapomnila poslušalca, ki mi je neko rano jutro zabrusil: »Ko pa vas zaslišim, ne vem, ali naj radio takoj ugasnem ali naj še malo počakam!« Nepozabno in povedno. Nismo vsi za vse in vsakogar. A še vedno drži, da so mediji okno v svet. Ki je v teh časih marsikaj, za kar smo upali, da nikoli ne bo. Tudi zato bom ostala kar doma. Pri naših in vaših, in kjer mnogi že dvomimo, ali smo sploh dorasli vodenju lastne države.
Sindikati so z vlado sklenili dogovor o višjih plačah. Super. Sicer ni povsem jasno, kdo bo kdaj in kaj dobil, a dogovor je. Bolj me preseneča veselje pogajalcev, ker poslej v javnem sektorju nihče ne bo dobil manj od minimalca. Kar je vlada že pred časom uredila! Okej, a počasi naj bi vendarle vsi lezli navzgor. Oni spodaj za malo, oni na vrhu prehranjevalne verige pa zelo občutno. Da se ve, kdo je kdo. Visoko izobraženi učitelji, ki se večinsko gibljejo med 1.500 in 2.000 bruto (!!!) in jih zato šola ne mika več, bodo v prihodnjih treh letih dobili približno četrtino več. Jih bo to zadržalo za katedrom? Ne nujno. Oguljena primerjava. 2.000 evrov je danes bruto plača Hoferjevih prodajalk. Pa ne nosijo dela domov, ni se jim treba »spopadati« z vedno bolj čudaškimi starši, zblojeno mularijo …
Kako bo z zdravniki, še ni znano. Njihova stavka je kar nekaj, celo tisti, ki jo vodijo, se ne oglašajo več. Kar pa ne pomeni, da so se odrekli nedotakljivosti. In pravici do dela kakor komu drago, malo tukaj, malo tam. Ljudje pa v kolonah čakajo na izbranega zdravnika. Pa je vsako leto v Sloveniji več zdravnikov. Glede na članstvo Zdravniške zbornice Slovenije se je v zadnjih 20 letih število zdravnikov v Sloveniji domala podvojilo! Število očitno ni problem. Kaj drugega bo. Berem, da iz celjske bolnišnice odhajajo trije radiologi. Ne čisto. Eden bo še malo zaposlen, druga dva bosta sodelovala pogodbeno. So pač preračunali. Vi ne bi?
V teh dneh sem prebrala zadnjo knjigo tudi v tujini priznanega plastičnega kirurga, profesorja dr. Uroša Ahčana. Kolikor lahko sodim, zelo iskreno pisanje delu predanega zdravnika. V enem od poglavij je opisal, kako je že pred leti tudi najeminentnejša mednarodna srečanja in kongrese prevzelo podjetništvo. V ospredju niso bile več strokovne teme, temveč prodajalci vsega mogočega. Od zdravil, pripomočkov, naprav. Skratka, ne stroka, ne veščine, ampak zaslužek. Tudi profesor ima danes svojo zasebno kliniko. In tako ni le v zdravstvu. Vsi smo krvavi pod kožo. Vsi iščemo obvode. Če jih le lahko.
Epizoda iz našega parlamenta. Redno zasedanje. Klakočar Zupančič presenečeno, s podtonom: »O, poglejte, celo Jonas Žnidaršič je prišel!?« V službo. V svojo redno, dobro plačano službo!?
Nasvet učiteljem. Kandidirajte na prihodnjih volitvah. Če boste izvoljeni in vsaj tu in tam v parlamentu, boste v štirih letih zaslužili toliko, kot bi za katedrom v 12.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
