Super, smo si rekli in pustili dežnike doma. Med tavanjem po muzejih in parkih je vsaka dodatna teža odveč. Ko pa smo v ljubkem obmorskem mestu zlezli z avtobusa, je dobesedno scalo. Fak. Zatekli smo se pod nekakšen napušč in se razgledali naokoli. Bil je čas, ko so se trgovine s spominki in drugimi prepotrebnimi rečmi začele odpirati. Vsi, prav vsi trgovci v ulici ob morju so potisnili pred vrata velikanske posode, polne dežnikov. Trgovska žilica je začela utripati že navsezgodaj zjutraj.
Hitro smo se raztepli pod strehe trgovin in začeli izbirati primeren dežnik. Večinoma smo iskali najcenejše, ker jih imamo doma (zaradi podobnih vremenskih napovedi) praviloma celo kopico. Ampak obmorci so se zares potrudili in nam dali na ogled vse mogoče, od dežničkov za plišaste medvedke pa do parazolov, pod katere se lahko stlači srednje rejena štiričlanska družina. Opazila sem, da si sopotnica z avtobusa, ki je sedela poleg mene, ogleduje prav te. Ni jih razpirala, da bi videla prekrasen dizajn, ampak je merila predvsem njihovo dolžino, ostrino konice in moč držala. Z vsakim dežnikom je tudi mahala naokoli, kot da bi trenirala azijske borilne veščine, kar žvižgalo je po zraku. Ko je končno izbrala, se je pokazalo sonce. Dežnik je nesla v avtobus.
»Saj ga nisi niti odprla, sploh ne veš, kaj si kupila,« sem se je lotila. Jaz kupujem po posebnih kriterijih, je odvrnila. »Ravnokar se mi je polomil zadnji dežnik za nočne sprehode, zato je bil skrajni čas, da kupim novega.« Nočne sprehode, sem se začudila. In potem je seveda sledila zgodba, z veseljem ji je prisluhnil ves avtobus.
Bila je še študentka, ko sta šli s prijateljico precej pozno zvečer iz gledališča čez park proti domu. Deževalo je. Za njima je prisopihal tip, pograbil prijateljico in ji začel trgati obleko s telesa, tudi za svoje hlače je poskrbel, da so zdrsnile do kolen. Zakaj se je cepec lotil dveh? Ker je očitno pričakoval, da bo druga kriče pobegnila, do takrat, ko se bo pojavila policija ali kak silak, pa bi on že opravil. A se je uštel – ona druga je sicer zares kričala, pobegnila pa ni. Zaprla je svojo marelo in začela udrihati po njem. Izpustil je svojo žrtev, ki pa tudi ni histerično jokala, ampak se ga je z ogromnim dežnikom lotila še ona. Tako zelo sta ga zdelali, da je začel kričati na pomoč, in kot naročeno se je mimo pripeljala miličniška patrulja. Dekleti sta zelo prepričljivo povedali, kaj se je zgodilo in zakaj tip ves pretolčen leži na tleh, vzeli so podatke vseh treh, na koncu pa so pretresenega posiljevalca vprašali, ali naj ga pustijo z onima dvema ali pa bi šel raje z njimi na postajo. Izbral je njih.
Priznati moram, da o dodatni uporabnosti dežnika doslej nisem razmišljala, sploh ne danes, ko ti včasih razpadejo že po drugem nalivu. Očitno niso narejeni v bojne namene. Jaz sem svojega nadlegovalca, bil je iz istega podjetja kot moja mama, v najstniških letih kresnila s tlačilko za avtomobilske gume, ki je bila v tistih časih dokaj velika in težka. Na urgenci so mu zašili rano. Če boste zafrkavali mamo, ji bom povedala, sem mu zagrozila. Pa precej podivjanemu atu tudi. Je obljubil, da ne bo. Bil je namreč mamin šef. Ko je šla v pokoj, mi je povedala, da je nadlegoval vse ženske v firmi, ampak po tistem šivanju na glavi je nehal. Šele takrat sem priznala, da sem bila tisti mačo, ki ga je spravil k pameti, pravzaprav jaz, smrkava štirinajstletnica.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
