Pridevnik neprecenljivo slovar razloži takole: se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost. Četudi je človek nagnjen k temu, da vsemu na tem svetu pripisuje neko vrednost, pa naj bodo merska enota denar, čas, uporabnost, priznanja …, ničesar od tega ne moremo uporabiti za tehtanje vrednosti življenja.

Življenje samo po sebi je neprecenljivo. Ne sprašujem se o kakovosti življenja: ali je težko ali lahko, revno ali materialno bogato, večinoma veselo ali bolj žalostno … ali pač vsega po malem. Kar je najpogosteje. O tem razmišljam te dni. No, pa ne samo te dni, ampak spet. Ko se z Janekom spet vsako jutro odpraviva na cesto proti Tolminu.

Po treh letih in pol se je na sodišču v Welsu začelo in končalo vrednotenje življenja znanca Byrona. Byron je čistil ulice v večjem mestu. Neko deževno jutro je čakal na avtobusni postaji, da se odpelje na delo. In na delo je tisti trenutek divjal tudi mlad fant. Morda je zaspal, morda se je zamotil s pametnim telefonom … kdo bi vedel. Po mokri in poplavljeni cesti je šibal sto petdeset kilometrov na uro namesto petdeset. Avto je zaplaval in zapeljal naravnost v Byrona. Polovico telesa so našli za živo mejo, njegove noge pa za avtobusno postajo. Voznik je zmogel ustaviti avto po stotih metrih. Ko je zagledal posledice svojega dejanja, je tarnal: »Zamudil bom službo!«

Ja, vem, za to je kriv tudi šok! Duševni pretres, osuplost, ko možgani ne verjamejo očem. To so potem doživeli vsi bližnji ljudje v Byronovi družini in v družini voznika. Byron je skrbel za že precej dementna starša, oba sta v času razjasnjevanja nesreče umrla. Mama je jokal