Pridevnik neprecenljivo slovar razloži takole: se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost. Četudi je človek nagnjen k temu, da vsemu na tem svetu pripisuje neko vrednost, pa naj bodo merska enota denar, čas, uporabnost, priznanja …, ničesar od tega ne moremo uporabiti za tehtanje vrednosti življenja.
Življenje samo po sebi je neprecenljivo. Ne sprašujem se o kakovosti življenja: ali je težko ali lahko, revno ali materialno bogato, večinoma veselo ali bolj žalostno … ali pač vsega po malem. Kar je najpogosteje. O tem razmišljam te dni. No, pa ne samo te dni, ampak spet. Ko se z Janekom spet vsako jutro odpraviva na cesto proti Tolminu.
Po treh letih in pol se je na sodišču v Welsu začelo in končalo vrednotenje življenja znanca Byrona. Byron je čistil ulice v večjem mestu. Neko deževno jutro je čakal na avtobusni postaji, da se odpelje na delo. In na delo je tisti trenutek divjal tudi mlad fant. Morda je zaspal, morda se je zamotil s pametnim telefonom … kdo bi vedel. Po mokri in poplavljeni cesti je šibal sto petdeset kilometrov na uro namesto petdeset. Avto je zaplaval in zapeljal naravnost v Byrona. Polovico telesa so našli za živo mejo, njegove noge pa za avtobusno postajo. Voznik je zmogel ustaviti avto po stotih metrih. Ko je zagledal posledice svojega dejanja, je tarnal: »Zamudil bom službo!«
Ja, vem, za to je kriv tudi šok! Duševni pretres, osuplost, ko možgani ne verjamejo očem. To so potem doživeli vsi bližnji ljudje v Byronovi družini in v družini voznika. Byron je skrbel za že precej dementna starša, oba sta v času razjasnjevanja nesreče umrla. Mama je jokala, kadar so ji možgani dopuščali zavedanje sinove usode, oče je večkrat stal ob oknu in čakal na sina. Bayronova žena je razmišljala o samomoru. Vnuki so pogrešali njegovo šegavost in objeme njegovih velikih rok in velikega srca. Prav tako so bili v hudem šoku vsi sorodniki, ki so v mrliški vežici gledali ravno rjuho na mestu, kjer bi morale biti njegove noge.
Voznik, ki je povzročil nesrečo, je doživel posttravmatsko stresno motnjo, je povedal na sodišču njegov odvetnik. Ni mogel ali hotel dojeti, da je vozil sto kilometrov na uro prehitro, da mu ni bilo mar slabih vremenskih razmer. Da je neštetokrat že prevozil tisto cesto, je bilo opravičilo. Ampak cesta je vedno malo drugačna, ali ne? No, ne cesta, temveč vse drugo: vremenske razmere, voznikovo stanje, še postavitev planetov na nebu ni zanemarljiva … Črno skrinjico v voznikovem avtu so razvozlali v nemški tovarni avtomobilov.
Malo bolje poznam agonijo Byronove družine, manj pa voznikove. Na sodišču sta družini sedeli vsaka na svoji strani. Mladi voznik za stekleno pregrado in s policistoma na vsaki strani. Ena družina je želela gledati v oči drugi, pa je ta sklanjala glavo. Dve zlomljeni družini. Je tisti trenutek voznik mislil na službo? Najbrž ne. Je mislil na petletni zapor? In da ga čaka še ena tožba? Na to, kako živeti s strašnimi občutki krivde? Morda o tem, da Byron za mavrico ne more hoditi, ker nima več nog? Ali o tem, kako spet sestaviti svoje lastno življenje? Tisti del pred dogodkom s tistim, v katerem bo zdaj do konca njegovih dni kri na odbijaču njegovega hitrega avtomobila? Ga bo v spanju pogosto obiskovala misel, da je njegova noga na stopalki za plin odrezala Byronove? Kakšna bo njegova prihodnost? Ga bo njegovo dekle čakalo? Kako bodo sosedje gledali njega in njegovo družino? Predvsem pa: njegova vest. Torej občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja. Vest, ki je človek ne more kar tako izpraskati iz sebe!
Vseeno pa nisem čisto prepričana o tem. Ali imajo vest tudi tisti, ki zlorabljajo otroke, jih ubijajo in pohabljajo v vojnah, posiljujejo … Pa tisti, ki so tukaj, pri nas, preprodajali ženske in jih imeli za sužnje. So reči na svetu, ki jih ni mogoče razumeti.
Ampak naj se vrnem. Vedno, ko sedem v avto, me prešine misel, ki sem jo slišala že zdavnaj. V avtu si vedno z eno nogo v grobu in z drugo v arestu. In zgornja zgodba pove, da je nekdo z obema nogama v zaporu. Pa Byron?
Vso pomlad in poletje je bilo tukaj na cestah nešteto kolesarjev, motoristov, traktoristov, delovnih strojev, avtodomov, avtov s prikolicami, malih in velikih kamionov, vlačilcev, osebnih avtomobilov. Tudi malih in velikih divjih živali. Vsak dan kamenje za kakšnim ovinkom, pa suhe veje … Včasih za zjokat, vam povem. Pa to še ni vse! Nisem še poskusila voziti svoje cize sto petdeset kilometrov na uro, tako da ne vem, če sploh zmore. Očitno pa to zmorejo drugi avtomobili in vozniki in zraven mi še bliskajo z žarometi, pa hupajo in mahajo …
Pogosto se spomnim svoje prejšnje zobozdravnice. Uporabljala je dleta, pa kladiva, vrtalnike in klešče, ko je kopala po mojih zobeh. In zraven govorila: »Pazim na vas!« Vedno se je vse dobro končalo. In jaz si tudi mislim, kadar vozim: Pazila bom na vas! In prosim, pazite tudi vi name!
Ko je enkrat prepozno, je za vedno prepozno.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 39, 24. september 2024.
