Vse do letos tudi Anka* ni vedela, kako močni so njeni podzavestni programi in kakšno škodo ji povzročajo že leta in leta, in to na različnih ravneh življenja.
Kmalu jih bo imela 30, ima dva majhna otroka, poročena je in ima dobro službo. Mnogi bi ji zavidali takšno življenje, sama pa je že dlje precej nesrečna. Med drugo porodniško ji je na lepem začelo bruhati na plan prav vse, kar je v preteklosti tlačila vase in tiho požirala.
Bolj na silo kot iz močne notranje želje je prišla na najino prvo srečanje in mi takoj povedala, da je jezna na ves svet, še najbolj pa na moža, ki jo je prepričal, naj si poišče terapevtsko pomoč.
»In jaz, koza neumna, se mu sploh ne upam povedati v obraz, kaj si mislim! Na živce si grem, ker vedno samo molčim,« je planilo iz nje.
Na poznejših srečanjih se je razburjala, da, »krava zmešana«, ničesar v življenju ne počne zares z veseljem in da bi, če bi bilo po njenem, študirala nekaj čisto drugega, kot je. Tako pa se je od nje pričakovalo, da nadaljuje družinsko tradicijo, zato se je podala v finančne vode. »In potem, opica kretenska, nisem niti toliko sposobna, da bi spackala dva manjkajoča izpita in napisala diplomo. Ne, seveda nisem končala študija, ker sem vmes zanosila in se poročila, kmalu zatem je prišel na svet še drugi otrok. In jaz, koza nora, nimam toliko moči, da bi vsem okrog sebe povedala, da imam vrh glave njihovih pričakovanj in zahtev,« je vrelo iz nje.
Ko se je potem malo pomirila, sem jo sočutno povprašala, kako grozno ji mora biti ob nenehnem zanikanju svojih želja in kdo je tisti, ki jo vse življenje daje v nič.
Za hip ali dva ji je vzelo sapo, pogoltnila je cmok v grlu in obrnila pogled proč. Začutila sem, da sem zadela v njeno najbolj bolečo, najranljivejšo točko, zato sem pustila, da se je potopila vase in da sva bili nekaj trenutkov prepleteni zgolj s tišino.
»Mama,« je čez nekaj minut zašepetala med solzami in s sklonjenim pogledom obotavljivo nadaljevala: »Ves čas je dvomila vame in mi nenehno govorila, da ne bo nič iz mene. Ves čas me je primerjala z drugimi in mi ob tem metala v obraz vse mogoče žaljivke. Kaj vse nisem bila zanjo!«
Padla je v neutolažljiv jok. Pustila sem, da v miru izjoka najsilovitejšo bolečino, ki ji leta in leta ni pustila svobodno dihati.
Na naslednjih terapijah je začela čedalje bolj odpirati vrata v svojo preteklost, kjer je ždelo marsikaj. Nič od tega ji danes kot odrasli ženski ne služi, jo pa nezavedno spremlja na vseh njenih poteh ter jo duši in zavira pri marsičem.
»Pa res verjamete, da ste takšna neumna koza, kot si govorite že leta in leta?« sem jo napol v šali, napol zares vprašala nekoč, potem ko se je začenjala na terapiji počutiti vedno bolj varno.
Malce zmedeno me je pogledala, sprva skomignila z rameni, nato pa zašepetala, da morda pa vendarle ni tako neumna. Besede, s katerimi se je obkladala v preteklosti, namreč niso bile njene! To so bile mamine besede, ki jih je ta v svoji nemoči ali nevednosti izrekala otrokom, in to v trenutkih, ko bi v resnici potrebovali največ spodbude in nežnosti.
Anko sem z mnogimi psihološkimi vajami spodbudila, da je začela krepiti zaupanje vase. Med drugim je sestavila seznam stvari, na katere je iskreno ponosna in ki ji dajejo obilo moči.
Sploh jih ni malo! Kadar je dandanes v slabi koži ali pa se vanjo priplazi dvom ali nemoč, vzame v roke tisti seznam in se opomni, česa vsega je sposobna. Na neki drugi seznam je uvrstila tudi želje. Tiste njene, najgloblje. Počasi jih uresničuje.
Včasih, priznava, se še vedno ozmerja, kot je to nekoč počela njena mama. A potem se spomni najinih pogovorov in se opomni, da so tudi slab(š)i dnevi del življenja. In da zato še ni neumna ali zmešana. Ne, samo človek je, z vso paleto čustev!
To ji vrne izgubljeno moč in potem spet lažje naravna kompas življenja v želeno smer.
Vesna Sivec Poljanšek, zakonska in družinska terapevtka
*Imena klientov in nekatere njihove osnovne karakteristike so spremenjeni zaradi varovanja njihove identitete, zgodbe pa so povsem resnične.
Objavljeno v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
