Ne spomnim se, kdaj smo tako na hitro, kar čez noč, presedlali z mrzlega špricerja na kuhano vino. Zato mi letos tudi ni uspelo pravočasno si natakniti toplih nogavic. Opazila sem namreč, da če ignoriram mrzla stopala, se potem kaj hitro prehladim. Žal je minil čas, ko sem lahko v japonkah skakljala vse tja do novembra, do prve zmrzali. Močno sem verjela, da s tem, ko pozimi hodim bosa, krepim svoj imunski sistem. Vraga. Morda to drži za obdobje, ko si star 17 ali pa 27 let in ko tvoj imunski sistem še vedno deluje s polno paro kot nekakšna majhna jedrska elektrarna, ki vse tvoje celice napaja z obrambnimi vojački, ki se potem uspešno bojujejo z vsemi mogočimi virusi, bakterijami, stresom, mrazom ... Obup in depresija me napadata z vseh strani, razdejana sem od vročine, ki me kuha, na sebi imam mlake potu, ki mi temnijo majico pod pazduhami. Delujem brezvoljno in potrto kot kak zmečkan martinček.
Vseeno se prisilim k premiku, lačna sem svežega zraka, stopim na balkon in se ozrem po dobro znani okolici. Odsotno se naslanjam na ograjo, vse, kar vidim, se je pomešalo v enovito blato umazanih, glinastih barv. Naoknice sosednje hiše so zaprte, svetlobni izvesek na kavarni je ugasnjen. Mestno tišino kali prah oddaljenega hrupa. Ljubljana je doli, v svoji strugi, izdolbeni med gorami. Spi. Zaspali sta njena slavnost in tudi njena močvirnost. Zdi se, kot da je mesto potopljeno v vodo. Kot da so se vse hiše in stolpi nabrali tam po naključju, po neki čarovniji, prinesla jih je reka in vsak čas jih lahko tudi odnese. Kot vas, kot mene, kot vse, kar je preveč živo, da bi trajalo.
V glavi mi odzvanja zadnji telefonski pogovor s prijateljico. Tako kot večina se je tudi ta končal s besedno zvezo, ki je zaradi pogostosti postala že vsakodnevna floskula: »Drži se.« Čeprav vem, da je »drži se« čisti kliše, ki je večkrat prazen navkljub pomenu, me v težkih trenutkih ne moti več tako zelo. V meni ne izzove več želje, da bi rekla: »Oh, lahko je tebi to reči, ti si zdrava. Nimaš pojma, kako je meni!!« Ne, raje rečem: »Za kaj pa naj se držim? A za metlo?«
In ker me potem vsi pisano gledajo, češ, kakšna metla zdaj, neizogibno sledi zgodba o Leningradu. Oziroma zgodba o obleganju tega pomembnega ruskega mesta, ki so ga kasneje Rusi preimenovali v Sankt Peterburg. Krasno, veliko mesto, polno zgodovine. No, in ta zgodovina govori tudi o tem, kako so med drugo svetovno vojno, od leta 1941 pa vse do januarja 1944, nemški in finski vojaki oblegali Leningrad, ki je imel takrat malo manj kot tri milijone prebivalcev. Zavzetje mesta je bil bistveni strateški cilj nemške vojske, ki bi v primeru zmage pridobila nadzor nad vso baltsko obalo in drugim največjim mestom v državi ter nekdanjo prestolnico Ruskega cesarstva, kjer se je tudi začela oktobrska revolucija leta 1917 in ki je dobilo ime po Leninu, vodji te revolucije. Sovražnik je ob invaziji na Rusijo napredoval prehitro, da bi lahko Leningrajčani zbrali zadostne zaloge hrane in goriva, edina pot iz obkoljenega mesta pa je potekala po Ladoškem jezeru. Ta proga je postala znana tudi kot Cesta življenja. Obkoljeni prebivalci so jo namreč uporabljali za dostavo hrane in zdravil v mesto. Kako so Leningrajčani brez hrane, vode in gretja preživeli vsa ta leta, vedo samo oni. (In pa prebivalci Sarajeva, ki so pred dvema desetletjema doživeli podobno usodo.) Vsak dan je umiralo na tisoče ljudi. Eni zaradi vojne, drugi zaradi lakote in mraza. Kvadratni decimeter goveje ali konjske kože je bil dragocenejši od unče zlata, ruske matere so svojim otrokom kuhale juho iz usnjenih pasov, ki so jih potem glodali. Grozljive zgodbe so to. Najbolj pa me je presunilo, kako so prebivalci Leningrada hoteli rešiti svoje otroke in so jih pošiljali preko Ladoškega jezera, na prej omenjeno Cesto življenja. Mest na čolnih je bilo malo, pot je bila težka in dolga, otroci pa izčrpani. Mnogi so bili na robu smrti. Zdravniška komisija, ki je določala, kdo lahko odide po Cesti življenja, je imela težko in kruto nalogo, kajti morali so izbrati tiste otroke, za katere so menili, da bodo na cilj prišli živi. Tiste, ki bodo zmogli zdržati to dolgo in naporno potovanje v svobodo. Tiste, ki imajo realno možnost, da se rešijo in ubežijo smrti. To je bil strašen, tragičen izbor in zdravniki so bili prisiljeni v šokantne odločitve. Izmučenim otrokom so rekli: »Poglej, tla so umazana. Vzemi metlo in počisti. Pokaži, kako dobro to znaš.« Tisti otroci, ki so še imeli nekaj moči, so vzeli metlo in z njo pometali ... Mogoče niso imeli v sebi dovolj energije, imeli pa so močno voljo – in ta lahko velikokrat zamenja našo moč. Otroci z voljo do življenja so vzeli metle in z njimi pometali, drugi pač ne. Mnogi starši so bili ogorčeni nad takšnim testom, a zdravniki so bili neomajni: »Ne izbiramo otrok za letovanje, temveč tiste otroke, ki bodo lahko zdržali nevarno, težko in negotovo pot.«
In včasih se mi zdi, da se tudi moje življenje do mene obnaša podobno kot tile zdravniki iz Leningrada. Življenje reče: »Vzemi metlo in počisti, če hočeš biti rešena.« In dokler bom lahko pometala, dokler se bom lahko prisilila h gibanju in akciji – do takrat bom živela. Življenje me bo potem vzelo s sabo na to težko, nevarno, a rešilno pot.
Če hočem preživeti, se torej moram za nekaj držati. Za metlo, recimo. Moram se je držati z vso močjo, ki jo premorem. Zato verjamem, da je pomen besedne zveze »drži se«, ki jo ponavadi rečemo drug drugemu v težkih trenutkih in se včasih lahko komu zdi celo žaljiva ter neprimerna, točno v tem. V volji in ne v moči. Tako da, dragi moji ljudje, držite se svojih metel in pometajte z njimi. Pokažite življenju, da ste živi in da želite živeti. Potem bo več poti do rešitve. Mnogo več.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
