Kar lepa skupina jutranjih potnikov nas je po pločniku plesala kazačok. Saj veste, to je tisti dinamični ruski ples, ki zadnji dve leti zaradi ruske »specialne operacije v Ukrajini« ni v modi, a je z obilico cepetanja in potenja primeren za hladne dni. Nihče na postajališču vključno za menoj očitno ni upošteval včerajšnje vremenske napovedi, da bo zjutraj komaj kaj nad ničlo. Oblečeni smo bili v tanke jope in prehodne jakne, ena od gospodičen je imela dokolenke, je pa imela mularija obute vsaj superge, za razliko od mene (koze), ki sem po postaji strašila v natikačih z visoko peto.
Ko se je avtobus končno privlekel, je gledal šofer skozi okno, da nam ne bi bilo treba razlagati, zakaj tolikšna zamuda. Tako smo vsaj mislili. Ampak kmalu smo ugotovili, da nas šofer ignorira, ker je bilo v avtobusu skoraj tako mrzlo kot na cesti. Nalašč sem se usedla pod klimatsko napravo, da bi v moje premražene okončine pihal topel zrak, pa sem se kmalu odselila proč. Pihal je namreč polarni veter. Ko sem šoferja dokaj vljudno vprašala, ali se je ogrevanje pokvarilo, je znova obrnil glavo čisto na levo, da sem slišala škrtanje vratnih vretenc. In seveda ni odgovoril. Prešinilo me je, da voznika najbrž ne smem nadlegovati, ker mora v resnici gledati skozi sprednje in ne skozi stransko steklo. Očitno ogrožam varnost potnikov. In sem odnehala ter se zvila v klobčič, da je topel šal prekril tudi moja drgetajoča kolena. Ampak punce na zadnjem koncu avtobusa so še naprej plesale kazačok. Malo je manjkalo, pa bi se jim pridružila. V ogledalu sem videla, da šofer nevarno mršči čelo, najbrž mu skakanje po krpanu ni bilo preveč po volji. Rekel pa ni nič, saj je vedel, da se bodo vsule nanj vseh sort neprijaznosti. Takrat smo namreč že sklepali, zakaj je avtobus tako zamujal – šofer se je na končni postaji očitno grel. Vrag vedi, pri kom. Ali s čim. Morda je plesal kazačok in zraven pil vodko.
Skratka, vse veselje do mestnih avtobusov me je minilo že zgodaj zjutraj. Čez kakšno uro sem se vračala in na postaji je bilo kar precej izbire – sedla sem na avtobus, ki je peljal v mojo smer, cel ogrevan je bil, ampak spet ni bilo vse v redu. Na enem od sedežev je sedel smrkolin, na nasprotnem pa so bile njegove tace, obute v ne prav čiste škornje. Pri priči mi je zapihala para skozi ušesa. »A boste dali noge s sedeža (vikala sem ga, čeprav nerada), bo prišel nekdo in bo sedel na svinjarijo z vaših čevljev,« sem rohnela. Smrkavec je neprevidno butnil, da kaj me pa briga, jaz pa, da me seveda zelo briga. Ker lahko na tak sedež sedem jaz. Potem je očitno razumel. Noge je dal dol in me užaljeno nadrl: a ne morem tega lepo povedati, zakaj sem tako agresivna? Malce mi je pobralo sapo, potem pa sem odpredavala: »Mladi mož, nekatere stvari so samoumevne. Recimo to, da ne daješ tac na sedež, ker ga umažeš, pa tudi nihče ne more nanj sesti. A ne? Zato pač ne pričakujte pretirane vljudnost. Kako naj rečem – milo prosim, a bi hoteli svoje nožice spraviti s sedeža ali kaj?« No, medtem je bila postaja, mulec je skočil dol, jaz pa sem z grozo ugotovila, da se sploh ne peljem v pravo smer. Ampak v nasprotno, avtobus je na križišču zavil desno, namesto da bi peljal naravnost. Porkamadona. Zlezla sem dol in pogledala napis – številka avtobusa je bila prava, zlomek je tičal v majhnem b, kar je pomenilo, da gre drugam. Za kakšnega vraga pa ne dajo progi nove številke, sem preklinjala, ko sem marširala proti železniški postaji, kjer je tudi kar precej avtobusov. In zraven molila, da bi bil tisti v mojo smer vsaj ogrevan, če že ne bo točen.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
