Takšni brez hitenja, ur, načrtovanja, službenih in tudi drugih nepomembnih telefonskih klicev ter neumnih in nepotrebnih pogovorov z ljudmi, ki ti nič ne pomenijo … Prepustila sem se morju, svoji veliki ljubezni, soncu, vetru, vonju borovcev in petju škržatov. Vrnitev v naročje joge, ki sem se ji zaradi bolezni izogibala nekaj let, je v meni zbudila pozabljeno mehkobo in vero vase, v svojo vsakodnevno prizemljenost. Vse bom zmogla. A za to se moram nečesa oprijeti, četudi se držim sebe. Joga mi je že prej dala nekakšno varnost, neko močno vero vase, da bom vse premagala, vse in vsakogar, če bom le prizemljena do te mere, da bom lahko racionalno analizirala dogodke, v katere padam, in čustva, ki se mi ob vsem tem porajajo. Dopoldanska večurna joga, meditacije in ples so mi zbudili zatrte občutke, ki so se v meni leta nalagali kot naplavine, druga na drugo, in jih je med drugim povzročil tudi rak.
Sedela sem na jogijski podlagi, na veliki z ratanom pokriti terasi v prvem nadstropju hotela. Nisem videla, kaj se dogaja pod teraso, slišala sem samo udarjanje valov ob obalo, krike galebov ter sem in tja kakšen vesel vrisk mokrega otroka. Vse to se je stapljalo z indijsko glasbo in mantrami, ki so jih molče in z zaprtimi očmi poslušale ženske okoli mene. Opazovala sem jih skozi trepalnice, zelo so se mi zdele zanimive, tako drugačne druga od druge in vsaka s svojo zgodbo. Veliko imamo predelati, je povedala moja otroška prijateljica in učiteljica kundalini joge Nataša. Skozi jogijske procese je z nas najprej odpadla fasada spodobnosti, pozneje smo lupile čustva s sebe kot čebulo in na tleh terase so ostajali nevidni vzorci, ki so nas žulili in smo jih zavestno zavrgle. Vse smo polomljene, sem razmišljala o ženskah okoli sebe, drugače ne bi prišle na ta joga reatreat. Vse smo polomljene, le da smo zlomljene na različnih koncih.
Po delavnici sem sedela na kamnitih stopnicah in čakala prijateljico. Dva otroka, dečka, sta se vračala iz šole. Torbi, ki sta ju nosila na ramenih, sta bili trikrat večji od njunih glav. Eden izmed njiju je energično mahal z rokama. Drugi je nekaj časa gledal v njegove leteče roke, potem se je njegov pogled usmeril v sladoled, ki ga je držal z obema rokama. Starejši gospod v zeleni majici je popravljal motor na čolnu. Odprl je pokrov in nekaj brkljal po njem. Nervozno se je sprehajal po palubi, motor očitno ni hotel vžgati. Na ves glas je preklinjal in pljuval v morje. Dve tetki sta sedeli na klopci pred starejšo hišo, ena je imela pod ritjo časopis, a nisem mogla ugotoviti, katerega. Jutarnji list morda? Večernji? Lahko bi bil ta, ja. Naglas sta se pogovarjali s tretjo gospo, ki je kukala skozi okno v prvem nadstropju. Ugotavljale so, kje se splača kupiti zamrznjen grah, v Rodi ali Pivcu. Mimo njih je šel s hitrim korakom mladenič. Lase je imel zalizane, na njih je bilo vsaj pol kilograma gela. Zavohala sem njegov močni parfum, vohali so ga tudi v sosednjih ulicah. Izza vogala sta se prikazala moški in ženska. Njegova roka je počivala na njenih ramenih. Ustavila sta se, moški je nekaj rekel, ženska se je zvonko zasmejala in potem sta se poljubila. Ampak to ni bil navaden poljub. To je bilo nezadržno jemanje in dajanje, divje prepletanje njunih src, jezika, rok, las in telesa. Tam na tistem vročem asfaltu sta se zlila drug po drugem in čisto vseeno jima je bilo, da stojita sredi malega neuglednega trga in ju opazujejo številni pari oči. Niso ju zanimali morje, težave z motornim oljem, kakovost graha niti to, na katerem časopisu sedi stara tetka. Poljubljala sta se, kot da bo najavljeni asteroid vsak čas treščil naravnost v Zemljo. Nista bila mlada. Zagotovo sta jih imela preko 40. Ona je imela dolge ravne lase, leseno pisano ogrlico, belo obleko do kolen in ves čas je stala na prstih. On je nosil kavbojke, sivo majico in bele teniske z zelenimi črtami. Z obema nogama se je uprl v tla, ona se je s celim telesom nasloni nanj. Stala sta tam sredi ulice, roke, usta in jezika prepletala v neznane mornarske vozle. Za trenutek sta se odlepila. Moški je z dlanmi zajel njen obraz, kot bi segel v čisto in hladno reko, da bi se odžejal. Pogledal jo je z nasmehom, ki mu je segal do ušes, z dlanmi jo je privlekel k sebi in nadaljeval poljubljanje. Tokrat še bolj strastno. Močno je držal njeno glavo v svojih rokah, njeni prsti so se zarili v njegove kratke lase. Ona se je premikala mnogo počasneje kot njen jezik v njegovih ustih. Potem je nenadoma dvignila levo nogo. Kot v filmu. Prijela ga je z dlanmi za lica in poljubljala še ognjeviteje.
Vseeno jima je bilo, da so tetke nehale govoriti o grahu in so ju gledale izpod očal. Vseeno jima je bilo, da sta dečka utihnila in z roko skrivala od sladoleda umazan nasmeh. Vseeno jima je bilo za strica na čolnu, ki ju je gledal odprtih ust. Vseeno jima je bilo zame, ki sem čakala prijateljico, na stopnicah, tri metre od njiju. V vsem vesolju so obstajali samo onadva in njun poljub. Bil je eden zadnjih poletnih večerov. Sonce je počasi zahajalo, izginjalo za sosednjim otokom, onadva pa nista prenehala s poljubljanjem.
Ne vem, koliko časa sem ju tako opazovala, zagotovo kar dolgo, saj sem vmes spila celo steklenico vode. Med pitjem sem delala pavzo, onadva med poljubi ne. Tudi ko je prijateljica prišla pome, sta se še vedno poljubljala. Dvignila je obrvi, češ, kdo sta pa tadva? Samo nasmejala sem se, skomignila z rameni in potem sva šli. Onadva sta šele dobro začela.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 42, 15. oktober 2024.
