Ne, nismo še na točki, ko bi se za izbranega zdravnika ali pograd v bolnišnici morali boriti z drugimi bolniki in bolnicami, in pojavi, kot je jara kača pred slovenskobistriškim zdravstvenim domom, so predvsem anomalija – za zdaj. Histerija gor ali dol, dejstvo je, da naše javno zdravstvo po desetletjih sistematičnega zanemarjanja in plenjenja, začinjenih s staro dobro nesposobnostjo, preprosto odmira. Zdravnikov in zdravnic sicer v Sloveniji ni premalo, ravno še zadosti jih je za obnemoglo, a dolgoživo ljudstvo – vendar ne v javnem sektorju. Temveč – to ve že vsak pokavec – v zasebnem, kjer bolnik velja za potencialni vir dobička, pač po načelu, da je naše zdravje njihovo največje bogastvo. Kar je bojda legitimna pravica investitorjev, ki po vsej državi gradijo zasebne ordinacije in klinike. In je legitimna pravica zdravnikov, ki se zgolj obnašajo kot vsak človek in pravzaprav vsak organizem na planetu, ki sledi preprosti zapovedi evolucije, da je treba karseda zmanjšati porabo energije in karseda povečati njene vire. Preprosteje povedano: v zasebnem sektorju je denarja več, dela pa manj, vsaj najzahtevnejšega. Naj prvi vrže ledvični kamen ta, ki bi takim pogojem obrnil hrbet.
Zakaj je tako? Preprosto – ker so vodilne položaje v slovenskem zdravstvu vse od osamosvojitve naprej z redkimi izjemami zasedali ljudje, ki jih ne bi smeli: politikanti in nameščenci lobijev. Ob dogajanju v Slovenski Bistrici, kjer se zasebni koncesionarji preprosto ne želijo vključiti v krpanje lukenj v javni mreži (pa četudi živijo na račun javne blagajne), se, dežurna zlopamtila, moramo spomniti na Andreja Bručana. Ta je kot zdravstveni minister v prvi Janševi vladi pred dvema desetletjema začel mimo vseh standardov s hitrostjo stokrake hobotnice pisati koncesije prvim zdravniškim privatnikom. Ah, dobri stari časi zlate mrzlice v slovenskem zdravstvu! Koncesije so se tedaj masovno podarjale brez analize potreb in brez razmisleka o morebitnem kadrovskem parazitiranju javne mreže, za nameček pa še dosmrtno. To je bil trenutek, ko se je mreža začela trgati, iz vrst prvih koncesionarjev pa so izšli sedanji zdravniški baroni. To je bil trenutek, ko se je zdravje državljanov in državljank nehalo pojmovati kot človekovo pravico.
Tako je javno zdravstvo v Sloveniji dobilo nelojalno konkurenco, proti kateri ni imelo šans, kajti za zasebnike so pogoji poslovanja bistveno, bistveno boljši. Logična posledica je bila, da se je zasebna sfera z leti kadrovsko in kapitalsko krepila, javna pa usihala. Da bi v vsem tem času vsaj poskusili narediti približne srednjeročne projekcije potreb starajoče se populacije in zmogljivosti zdravstvene mreže na posameznih območjih, prilagodili strukturo specializacij na medicinskih faksih (manj plastičnih kirurgov, več družinskih zdravnikov), omogočili javnim zavodom fleksibilno poslovanje, omejili dvoživkarstvo, omejili ali vsaj uredili podeljevanje koncesij (…) – tega se ni domislil nihče?
In tako smo v Sloveniji razmontirali ključni družbeni podsistem (medklic – Andrej Bručan uživa v zasluženi penziji in sprejema vaše čestitke in pozdrave, vabil na TV-soočenja pa ne dobiva). In zdaj, ko je prisiljen stati v dvesto-, tristometrski vrsti za zdravnika, se narod jezi in čudi. Dragi ljudje, ta gneča se je nabirala dvajset let in scenarij za to epizodo šova o slovenski tranziciji od krize do krize do končnega debakla je bil napisan že takrat. Ne, Slovenija še ni Slovenska Bistrica in mi še nismo hodeči mrtveci; smo predvsem poslovna priložnost in država je predvsem trg. Dokler bo tako, bomo koristni, in dokler bomo koristni, bomo živi. Vendarle pa obstaja nekakšna, povsem apolitična in nematerialistična uteha: vsi, ki na splošno v kapitalizmu sočloveku omejujejo dostop do temeljnih človekovih pravic, naj se vsake toliko spomnijo na znamenito vrsto na freski v Hrastovljah. Na koncu nihče ni nad nikomer in ničesar se ne odnese s seboj.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 41, 7. oktober 2024.
