September je bil tudi mesec Alzheimerjeve bolezni. Tiste, ki se priplazi precej neopazno, potem pa postopoma zavlada umu in telesu. Kdo se ne spomni filma Še vedno Alice s fenomenalno Julianne Moore v glavni vlogi. Nekdaj briljantna profesorica na koncu niti načrtovanega samomora ni zmogla narediti. Vedno, ko se ne spomnim kakšnega imena – in pogosto se ga ne – mi pride pred oči podoba njenega obupa. Je še komu od vas znano? »Saj veš, tisti od one iz tretjega nadstropja, ki je hodil s tisto rdečelasko iz paralelke …« Recimo.
Po drugi strani pa živimo v svetu in času, ko nas večina najraje ne bi nič videla, vedela in pomnila. Kajti vzporednice z nekimi prejšnjimi časi so strašljive. Kaj si misliti o državi, kaj o – po njihovem – izvoljenem ljudstvu nasploh, ki za tarče išče civiliste, najraje otroke!? Ki so pobiti in pohabljeni očitno bolj fotogenični od vojakov!? O tem, da bodo za početje Izraela plačevali tudi širom po svetu razseljeni Judi, ni dvoma. Teroristi so že merili nanje. In bodo še.
Živimo v času, ko so besede eno, dejanja pa nekaj čisto drugega. Vam je kaj odleglo, ko ste prebrali, da je vseh 139 članic OZN sprejelo pakt za prihodnost? Ne? Meni tudi ne. Mnoge od teh članic OZN v Izrael še kar naprej pošiljajo orožje in so še kako soodgovorne za tamkajšnje pobijanje nedolžnih. Tak pakt je nič. Manj kot nič. Je le umivanje krvavih rok. Če bi ves denar, ki je šel za to zasedanje, dali za hrano Palestincem, bi bilo vsaj kaj od njega. Dokumente, mrtve črke na papirju, je mogoče v digitalni dobi podpisati na daljavo. Komu še služi OZN, kjer lahko z vetom samo ena od petih velikih odloča o vsem.
In kot da globalna blaznost ni dovolj, jo imamo še doma. Marta Kos zna biti odrezava, ohola, vzvišena, a tudi odločna, vztrajna in ne nazadnje pametna. Tisti, ki ste gledali vsaj povzetke njene predstavitve pred pristojnim odborom, ste hitro ugotovili, da glede na domet Breznika, Mahniča in še koga – imen si nisem zapomnila – tam ni imela težkega dela. Konec koncev so jurišniki samo ponavljali za šefom. Doma in v Bruslju. Pustimo, morda je zdaj, ko vi to berete, naša komisarska saga že pod streho. Morda.
In ne nazadnje, tudi doma se nam dogaja. Tudi tam, kjer bi lahko kaj naredili, se nič ne premakne. Ker kaj pa naj, saj se nič ne da. Cestne zastoje evidentiramo v urah, gradnjo železniških tirov merimo v letih, redne letalske linije preštevamo na prste rok. Tudi avtobusni promet ne štima. Niso vsi doma v mestnih središčih. A pristojnim ni nič jasno.
Počasi, a precej zanesljivo se krhajo vsi javni sistemi. Ni zdravnikov, ni učiteljev, policistov, negovalcev, kuharjev, šoferjev avtobusov, javnih uslužbencev nasploh … Težav, kolikor hočete! Vtis pa, da povsod prevladujeta dva problema. Eden je plača, drugi pa … plača. Najglasnejši so zdravniki. Sploh odkar so izvedeli, da bi ministrica ukinila dvoživke. Pa ona sploh ve, koliko je tega? Koliko klinik imajo sicer v javnem sektorju zaposleni zdravniki? Pojdite kdaj v Vilharjev podhod v Ljubljani! Sploh pa desetletje in več gledati stran, potem pa z macolo nad vse, pomeni konec. Za bolnike.
Res škoda, da – za zdaj – najpogosteje pozabljam samo imena.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
