Vsakoletna tekma poteka pod ikoničnimi londonskimi mostovi na 24 kilometrov dolgi trasi od Milwalla blizu Greenwicha na vzhodu Londona do zahodnega predmestja Richmond. Po stoletjih premora nadaljuje tradicijo srednjeveških tekmovanj londonskih »watermen« (vodnih taksistov) in »lightermen« (vodnih kamionarjev) tistega časa. Takratni gledalci ob trasi so polagali stave. Kot danes. Še vedno obstaja ceh takratnih vodnih prevoznikov, ustanovljen leta 1514, in bil je tudi med organizatorji sodobnega londonskega rečnega maratona.
Ta veslaški maraton je kombinacija dveh londonskih množičnih spektaklov, maratona po londonskih ulicah in veslaške tekme na reki Temzi med moštvi univerz Oxford in Cambridge. Te brezplačne športne veselice se po publiciteti in poslu ne morejo primerjati z nogometom, ragbijem, kriketom in tenisom, zmagujejo pa po številnosti tekmovalcev ter publike.
Starosta amaterskih športnih prireditev na Temzi je Boat race, tekma osmercev med veslaškima kluboma univerz Oxford in Cambridge po reki Temzi. Od leta 1829 poteka vsako pomlad med predmestjema Putney in Mortlake. Leta 1927 so prvič tekmovale tudi ženske, od leta 2015 pa tekmujeta oba spola na isti dan. Proga, znana kot Championship Course, je dolga 6,8 km, torej trikrat daljša od olimpijske razdalje, in poteka proti toku ob upoštevanju plime in oseke, ki znaša v Putneyju med pet in šest metrov (ob izlivu Temze v morje do sedem metrov). Osmerci »jahajo« na plimi, zato se moška tekma začne uro in pol pred pojavom plime, ženska še prej. Rekord za moške je, zaokroženo, 17 minut, za ženske 18 minut in pol (theboatrace.org/).
Londonski maraton, tisti po suhem, poteka od leta 1981. Takrat so jih izmed 20 tisoč prijavljenih sprejeli sedem tisoč, do cilja jih je prišlo šest tisoč (vse številke zaokrožene). Letos so dobili 570 tisoč prijav, izbrali so jih 65 tisoč, pisano druščino vabljenih šampionov, članov tekaških klubov in športnih turistov, večina pa so vedno z žrebom izbrani rekreativci vseh starosti in oblik, ki zbirajo denar za dobrodelnost. Ta maraton nima časovne omejitve. Rekorder v počasnosti je gasilec, ki je za prestopicanje 42-kilometrske proge v starodavni 60-kilogramski jekleni potapljaški opremi porabil pet dni in devet ur. Na cilju so ga čakali z medaljo.
Londonski rečni maraton je najmlajši. Leta 1988 sta ga ustanovila dva športnika, da bi popularizirala tradicionalno veslanje na fiksnih sedežih med mladimi in manj mladimi. Prvič je tekmovalo okrog 50 čolnov, letos jih je bilo 300 in dobrodošlo je vsako plovilo. Tudi na tem maratonu gre zares, pa tudi za šalo. Za izkušene veslače (rowers, ki gledajo nazaj) in potiskače (paddlers, ki gledajo naprej) je izziv 36-kilometrsko veslanje proti toku ob potisku plime. Za druge je priložnost za »having fun«, zabavo. Letošnja posadka na enem od čolnov so bile olimpijske zmagovalke in popolne začetnice: »Za smeh, maškarado in zbiranje denarja za dobrodelnost.« (greatriverrace.org.uk/). Načrtujem. da bom 20. septembra 2025 med njimi.
Žal ni prostora za poročilo o konferenci vladajoče laburistične stranke. Po štirinajstih letih v opoziciji so še nerodni, ampak vredni zaupanja.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
