In prinesla je najino Cilko, ta mi je povedala, da prevečkrat pišem o ptičkih in divjadi. Seveda bom upoštevala njeno kritiko, ne bom pa se odrekla jutranjim vožnjam ob gozdu, kjer imajo srne zajtrk, preden se zavalijo v kakšno podrast. Čeprav mislim, da zdaj tam pod Polovnikom nimajo podnevi čisto nič miru. Gozdarji namreč še vedno odvažajo smreke, ki jih je polomila (burja, seveda) pred nekaj leti.
Cilka je prinesla še orumeneli listek, ki ga je odkrila v zapuščini svoje mame. Na njem je z lično pisavo napisan recept za narobe obrnjeno jabolčno torto. In spodaj pripis: Jana, 26. 10. 1977. Pomislila sem, da je bila takrat urednica Jane Bernarda Rakovec in kako zelo rada sem brala njene tekste. In še danes se neznansko razveselim, ko preberem kakšne njene današnje misli. Ki niso podvržene ničemur drugemu razen zdravi pameti! Te pa dandanes tako zelo primanjkuje, zato se zelo veselim njenih naslednjih sporočil!
No, ta Cilkin recept, ja. Malo sva se spogledovali, katera ga bo uporabila in spekla torto. Če bi bilo drugače, bi jaz že jutri pekla. Ker pa mi je prepovedala omenjati ptičke in srne, haha, sem bila tiho. Malo mislim, da nobena od naju ni nadarjena za kuhanje, največkrat še zmanjka veselja, pa tudi takšnih, ki bi bili sladkosnedni, nimava več pri hiši. Cilka se je nazadnje prva opogumila in zdaj radovedno čakam, kaj bo iz tega.
Čakam! Torej stojim na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride, da se bo kaj zgodilo, posebno čustveno razpoloženje zaradi stvari, ki se bodo zgodile … Tako tudi slovar razloži besedo čakanje. Zdi se mi, da je čakanje vseprisotno in ves čas. Nekdo čaka na petek, da bo konec delovnega tedna, drugi na lepše vreme, tretji na sneg in že pripravlja smuči, upokojenci čakamo na zadnjega v mesecu, pa na popuste v trgovini, čakamo na preglede pri zdravnikih, pa na izvide, morda kdo ravno čaka na prvega otroka ali pa vnuka, drugi na poroko, si mislim, da kdo tudi čaka na dopust, ki bo drugo leto! Da ne govorim o čakanju božiča in novega leta, ker bo po novem letu vse boljše. Mladi čakajo na stanovanja in službe, drugi samo to, da mine današnji dan …
Vidite zdaj, tale seznam bi bil lahko neskončen, če bi dodali še vi, dragi bralci, ali pa vsi ljudje svoje čakanje.
Čaka kdo, tako kot jaz zdajle, da mine vsaj ta noč?
Ampak poznam pa še drugo vrsto čakanja. In mislim, da tudi marsikomu od vas ni tuje. Malo bolj zapleteno je od zgoraj navedenega čakanja, kjer vidimo cilj, vemo, da bomo, prej ali slej, nekaj, koga, kaj dočakali. Včasih se namreč počutim kot Vladimir in upam, ali pa kot skeptični Estragon v drami Samuela Becketta Čakajoč Godota. Ko čakam, skupaj z njima, pa sploh ne vem, kdo ali kaj je Godot. No, tega menda ni vedel niti avtor drame, ko je na vprašanje, kdo je Godot, odgovoril, da če bi vedel, bi že povedal v drami.
Ampak bolj se noč nagiba v jutro, manjša je sila v drobovju, ki čaka. Čaka na odrešilno misel po smislu vsakdanjika, kratkosti življenja, včasih brezizhodnosti, ampak tudi upanja, da je neki Godot zdaj že na poti k meni. In do zore ga bom (še enkrat več) osmislila.
Najbližje resnici je, da zdaj ta moj Godot smrči tamle v postelji, ker je zaspal šele ob polnoči. Do takrat se je strašno trudil zaspati, pa ni mogel. Dvakrat je ponoči vklopil televizor, pa sem ga prepričala, da ga je tudi izklopil. Kako? Nekaj sem mu zašepetala v uho, kar ga nasmeji. Morda bi se tukaj slišalo neumno, če bi povedala, kaj, zato raje ohranim to malo skrivnost zase. Vmes pa je ležal na postelji, škrtal z zobmi, tleskal z jezikom in prsti, včasih jezno pogledal navzgor in nekaj šepetal. Vem, težko je ležati dolgo v temi, če ne moreš spati! Dobro vem.
Prepričana sem, da je tokrat vsega kriva burja! Tudi v sosednjih hišah je bil trušč večino noči. Ker tako nisva spala, niti nisem šla na balkon, da bi jih opozorila na uro strahov, hehe.
Lahko si mislite, kakšen dan bo danes! Razcefran kot tiste zastave pred trgovskim centrom v Tolminu, v katere bom upirala pogled celo dopoldne. Prepričana sem, da bo Janek malo odspal na kavču v službi.
In moja skromna želja za vse: ne čakajte na Godota. Nekje zraven vas je. Pa četudi so to samo ptiči na žici, ali pa srnjad na jutranji paši, ali pa samo nov dan, ki vedno prinese nekaj novega. Ne čakajte na naslednjega, današnji je tisti. Godot …
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
