Pa ne samo slabo, napovedana so neurja, pa plazovi, kupi snega in vetrolom … Vedno je treba vstati zgodaj, pot iz najine doline do belega mesta je dolga, noč pred odhodom pa že sicer precej težka in kratka. Janeka v splošnem ne skrbita cesta in vožnja, spati ne more od razburjenja. Najbrž ga je strah, kako bo pri zdravniku, in tudi nekaj veselja je zaradi njegove priljubljene malice. Jaz preračunavam čas odhoda od doma, razmišljam o divjadi na cesti ponoči, pa o enem klančku pred Predelom, ki je pozimi najbolj težaven, pa kje so semaforji, ko popravljajo ceste, pa o jutranji gneči pred mestom in kje bova parkirala … Skratka, lahko bi se jezila in jokala nad usodo, slabo karmo, vesoljem …, da me res tako preizkuša, ampak še vedno mislim, da gre samo za naključja. Torej za sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejstev, kot pravi slovar.
Potemtakem je naključje tudi, da mi je že dvakrat dan pred daljšo potjo v avtu zasvetila neka lučka. Na sredi poti do Tolmina. V trenutku sem dobila suho grlo od šoka, niti kakšna grda beseda ni mogla izleteti.
Najbrž se je enako zgodilo Janeku. Kadar ne spi v avtu, budno spremlja vse okoli sebe, me včasih opozarja, da bo zmanjkalo goriva, čeprav jaz vedno rečem, da bom na črpalki natočila bencin, hehe. Tudi tokrat je zagledal novo lučko in me strmo pogledal. Razmišljala sem, kaj naj storiva. Se bo avto ustavil sam od sebe v naslednjem ovinku in sredi ceste? Bo kaj pregorelo, razneslo ...? I, ja, o avtih nimam pojma, zdaj veste.
Ura je bila malo čez sedmo zjutraj, tudi avtoservis v Tolminu je bil še zaprt. Moj strah je pač pretehtal in zapeljala sva do servisa. Na parkirišču sem si oddahnila: zdaj sva pa že na varnem. Janek je vso pot molčal, mislim, da mu ni bilo niti za njegovo muziko na ključku. V servisu sta bili luč in prijazna gospa. Vem, da bi lahko rekla, naj počakam do osme ure, pa ni. Povedala mi je, da če ne gori lučka rdeče barve, ni tako hudo. In da bo mogoče vse urediti. Poklicala je šefa Nejca, jaz sem se opravičevala zaradi zgodnje ure, pa je samo zamahnil roko.
Janeka sem še odpeljala v delovni center in avto vrnila na servis. Potem sem se peš odpravila nazaj do centra. Skrbelo me je, kako bova šla naslednji dan na pot. Bilo je hladno jutro, gosta megla se je dvigala nad Tolminko, na mostu me je za trenutek premagal jok. Čez dve uri sem poklicala na servis. Nejc je povedal, da so vse uredili in da lahko prevzamem avto. Razložil mi je, kaj so pregledali in očistili na motorju. Nobenega dela ni bilo treba zamenjati. In da tokrat ni bilo posebnih stroškov. Najraje bi se še enkrat razjokala nad njihovo prijaznostjo in poštenostjo. Jaz bi pač plačala, kolikor bi mi rekli: brez avta tukaj res ne bi zmogla.
»Zapomni si, da majhna prijaznost ne obstaja. Vsako dobro dejanje ustvari spremembo, ki je brezmejna,« je napisal Scott Adams. Ko nekdo naredi drugemu nekaj dobrega, uresničuje tudi pozitivne moralne lastnosti, zlasti v odnosu do ljudi. In moralno je tisto, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledico pojmovanja dobrega in slabega. Tako dobroto in moralo razlaga slovar.
Večkrat sem razmišljala o tem, zakaj me vsakokrat, ko mi kdo kako pomaga, naredi nekaj dobrega zame, za naju …, premaga jok ali pa sem vsaj strašno ganjena. Kot da ne bi bila vredna tega, kot da si ne zaslužim … In obenem vem, da so vsi ti občutki ostaline preteklosti, dota mojih staršev v otroštvu. In ko se tega še enkrat zavem, se lahko veselim, da so na tem svetu vendarle še dobri ljudje.
Zdaj razmišljam o teh ljudeh in prvi, ki mi pride na misel, je ljubljanski župan Janković. V šestnajstih letih, kar sem bila ravnateljica vrtca, je bilo mnogo … vsega. Tudi česa takega, kar bi marsikoga, tudi mene, spravilo na kolena. Vendar je župan pred vsako odločitvijo raziskal vse strani. Nikoli ni odločal na pamet ali po kakšnem drugem kriteriju, temveč je hotel najti resnico. In meni nikoli ni bilo težko priznati svojih napak. Mi je bilo pa pomembno, da me je obvaroval pred zlonamernostmi. Ker jaz te moči nisem imela.
Predvsem pa sem videla, da nikoli ni obrnil hrbta nekomu, ki je bil resnično v življenjski stiski. Res pa je, da je prej vse preveril, kar sem zelo razumela. Ljudje včasih preveč pričakujemo, zahtevamo, četudi ni nujno niti razumno. Vedno se je zares potrudil! Pa če je šlo za vrtec, otroke, meščane, delavce in konec koncev za posameznika.
Včasih si tako želim, da bi ljudje, ki jim je župan pomagal v hudih stiskah, vsaj za trenutek preglasili tiste druge, ki so sicer glasni. Marsikdaj tudi brez pravih vzrokov. Vendar razumem: kadar je človek na robu svojih moči in potreben pomoči, je težko glasen, ali ne? Toda pomembno je, kdo te takrat sliši. Želim in moram biti poštena ter povedati, kar sem sama doživljala in kakšne so (bile) moje izkušnje. Vse drugo ne bi bilo prav.
Drži, da ni lahko imeti tako zahtevnega šefa, kot je vedno bil ljubljanski župan. To si zagotovo lahko zamišljate. Od sebe zahteva največ in enako od drugih. In če zahteva trdo delo, zna tudi pohvaliti in dati človeku priznanje in veljavo. Pohvaliti dobro delo in grajati slabo. To pa je bistveno.
Jaz mu bom vedno hvaležna za marsikaj. In moje trdno mnenje je, da slovar dobroto in moralo, kot sem zapisala zgoraj, zelo dobro razloži tudi tokrat.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 42, 15. oktober 2024.
