Shutterstock

Osnovno orodje na vrtu je zemlja. Če imamo rodovitno in živo prst, bodo naše rastline za svoje zdravje lepo poskrbele same. Vendar mora biti zemlja živa, polna številnih mikroorganizmov, da je res rodovitna in se v njej korenine rastlin lahko razrastejo ter priskrbijo dovolj hranil za rastline. Za vse to poskrbimo s pravilnim gnojenjem.

Mineralna ali organska gnojila?

Mineralna, umetna, lahkotopna gnojila res priskrbijo potrebna hranila za naše rastline, vendar dolgoročno ničesar ne prispevajo k ohranitvi kakovostne strukturne zemlje. Uporabimo jih samo, če nam analiza zemlje pokaže pomanjkanje katerega od hranil. Sicer pa na vrtu uporabljamo organska gnojila. Organske snovi v tleh je le 3–5 odstotkov, a brez nje so v zemlji velike težave. Hranila se izpirajo, hitro se pojavi suša, saj se vodne molekule nimajo kje zadržati, zemlja se zbija in seseda po vsakih močnejših padavinah. Vam je to znano? Nekaj takega vidimo na številnih večjih njivah po Italiji, Franciji, žal včasih tudi pri nas. Po vsakem dežju na zemlji stoji voda, takoj zatem pa zemlja razpoka. Tako rastline nikoli nimajo ugodnih razmer za rast in razvoj. Tega si na svojem vrtu nikakor ne želimo.

Miša Pušenjak

Če delamo kaj narobe, naredimo škodo za več let

Poleg hlevskega gnoja seveda lahko brez težav uporabljamo gnoj drugih domačih živali. Gnoj različnih živali ima samo nekoliko drugačen sestav hranil, kar je treba upoštevati pri gnojenju. Vedeti morate, da gnojenje z organskimi gnojili, tudi z gnojem, vpliva na sestav rastlinam dostopnih in nedostopnih hranil vsaj tri leta. Če torej delamo kaj narobe, »na pamet«, naredimo škodo za več let, ne samo za eno leto.

Po vsebnosti hranil najbolj izstopa gnoj perjadi, ki ga sama celo odsvetujem za uporabo na vrtu. Če ga dodajamo kompostu, pa ga prav tako dodajamo samo v sledovih, ne veliko. Običajno so vsa navodila za gnojenje z gnojem naravnana na hlevski (to je v bistvu mešan) gnoj. Veljajo tudi za goveji gnoj, prašičjega damo nekaj manj, gnoja perjadi pa uporabimo trikrat manj kakor hlevskega. Tega se je treba držati, saj je večina težav na vrtovih povezana tudi z napačnim razmerjem med hranili v tleh, pa tudi z njihovo previsoko vsebnostjo.

Ne čakajte na november

Pri gnojenju z gnojem je treba upoštevati nekaj znanih dejstev. Gnojimo izključno z odležanim gnojem, kar pomeni, da ni več topel. Vendar odležan hlevski gnoj ni enako kakor kompostiran gnoj. Tukaj govorim samo o odležanem gnoju, ki ima še vedno značilen vonj, v njem ločimo nastilj od blata živali. Gnojimo vedno jeseni, saj na začetku delovanja mikroorganizmi potrebujejo dušik. Zato se lahko zgodi, da pri spomladanskem gnojenju dušik rastlinam celo jemljejo.

Poleg tega lahko gnoj tudi požge mlade koreninice rastlin, saj še ni deloma predelan. Gnojimo torej samo jeseni. Bi pa v tem primeru priporočala dvoje. Jeseni gnojimo nekoliko prej, kot smo se navadili v zadnjih letih. Novembra je nekoliko pozno, bolje bi bilo gnojiti že v sredini oktobra. Da bo gnoj res hitro in učinkovito prepereval, ne pa gnil, ga v zemljo ne smemo zadelati pregloboko, le tanko plast zemlje nasujemo nanj. Nikakor pa ga čez zimo ne puščamo na zemlji, saj hranila tudi izhlapevajo in onesnažujejo ozračje.

Miša Pušenjak

Kapusnice ga obožujejo, metuljnice sovražijo

Vse rastline ne marajo gnojenja z gnojem, nekaterim celo škodi. Gnoj naredi več škode kakor koristi, če z njim gnojimo metuljnice, med katerimi so tudi vrtne stročnice, prav tako zelo škodi vsem čebulnicam, mogoče je izjema por, ki ne prezimuje. Pa še tega raje ne sadite tja, kjer se je z gnojem gnojilo v tekočem letu. Prav tako imajo lahko težave vse korenovke in gomoljnice; če jih gnojimo z gnojem, se koreni nepravilno oblikujejo, so kosmati, razvejani, gnijejo, tudi koreninske uši so lahko posledica gnojenja z gnojem. Pogosto je krajše tudi skladiščenje.

Izjema je zelena, vendar bi jo sama vseeno raje sadila na gredico, ki je bila z gnojem gnojena v preteklem letu. Gnojenja z gnojem ne prenesejo tudi zelišča. So pa zanj hvaležne praktično vse kapusnice, bučnice in razhudniki z izjemo krompirja. Pri krompirju je treba biti pozoren. Preveč gnojenja lahko pomeni krastavost, votlost gomoljev, zato ne smemo pretiravati. Tudi sladko koruzo in blitvo sadimo na gredice, ki smo jih gnojili v tekočem letu. Korenčnice in gomoljnice, pa tudi radič, endivijo, zeleno sadimo na grede, ki so bile gnojene v preteklem letu, posebej če so na vrtu že težave s koreninskimi ušmi.

Koliko ga damo?

Gnojenje z gnojem pomeni, da imajo rastline hranila na razpolago najmanj tri leta, trajni humus pa ostane v tleh, jih rahlja, zadržuje hranila in tudi vlago še dlje. Prav zato je nujno, da pri gnojenju ne pretiravamo. Zgoraj zapisanim požrešnicam damo hlevskega (govejega) gnoja največ 2,5 l/m2. Vsako leto torej ne pognojimo vsega vrta, ampak samo del, najbolje tretjino. Naslednje leto pognojimo drugi del, pri triletnem kolobarju pa tistega, ki ni bil gnojen že dve leti. Podobni odmerki veljajo za konjski gnoj. Prašičjega gnoja damo malo manj, do 2 l/m2 , gnoja perjadi pa samo 0,5 l/m2 . Gnoja drobnice damo polovico manj, približno 1,5 l/m2 .

NASVET : Da bo gnoj res hitro in učinkovito prepereval, ne pa gnil, ga v zemljo ne smemo zadelati pregloboko, le tanko plast zemlje nasujemo nanj.

NAMIG: Vsako leto ne pognojimo vsega vrta, ampak samo del, najbolje tretjino.

Objavljeno v reviji Jana,  št. št. 37, 16. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana