Dr. Uroš Lipušček o stanju sveta in duha: klic k razumu in miru
Živimo v prelomnem trenutku mednarodnih odnosov.
Dr. Uroš Lipušček, eden najbolj prepoznavnih političnih komentatorjev zadnjih desetletij, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija, ki je dobršen del svojega življenja preživel v ZDA, na Kosovem in Kitajskem, ni prav optimističen glede smeri, v katero gresta Evropa in svet. A še je čas, da se ustavimo in naredimo prostor razumu in miru, pravi. Z njim smo se pogovarjali pred ameriškim posredovanjem v Venezueli.
Kaj je zaznamovalo leto, ki je za nami? Kje je svet v tem trenutku?
To je bilo še eno leto, ki bi mu stari Rimljani rekli annus horribilis – težko leto, ki so ga zaznamovale številne vojne. Očitno je prekletstvo današnjega časa, naše civilizacije, da se ne znamo izkopati iz vojn. Gre za hudo krizo morale. To se je najbolj potrdilo z genocidom v Gazi, kjer Evropska unija, ki se razglaša za nosilca demokracije in človekovih pravic, žal ni storila skoraj nič za zaustavitev genocida oziroma ga je, kot na primer Nemčija s podporo izraelskim skrajnim sionistom in pošiljkami orožja Izraelu, celo podpirala. Še hujši je primer Združenih držav Amerike, saj brez njihove izrecne vojaške, politične in materialne podpore genocid ne bi bil mogoč. To je velik madež na vesti človeštva in predvsem na vesti vodilnih svetovnih politikov.
Druga kriza, ki je že tretje leto zaznamovala Evropo, je vojna v Ukrajini. V tem primeru gre za poskus svetovne prerazdelitve vplivnih območij med velikimi silami. Eno takšnih je Bližnji vzhod s strateško pomembno nafto, pri Ukrajini pa gre za to, da je Rusija največja država na svetu, ki ima največ naravnih bogastev. Neposreden vzrok za vojno oziroma ruski napad na Ukrajino sta bila sicer širitev Nata na območje nekdanje Sovjetske zveze in hudo kršenje pravic rusko govorečega prebivalstva v Ukrajini.
Posreden vzrok pa je dejstvo, da Ukrajina razpolaga s pomembnimi strateškimi surovinami, ki jih zahodne države nimajo; to velja na primer za redke kovine. Brez njih ne bodo mogle napredovati. To, kar se dogaja v Ukrajini, je zato tudi poskus razbiti Rusijo na več majhnih držav in si prilastiti njena naravna bogastva. S tem bi Zahod obdržal svoj svetovni gospodarski monopol.
Mislim sicer, da je to račun brez krčmarja, kar kaže dejstvo, da so ob koncu druge svetovne vojne ZDA ustvarjale približno polovico svetovnega bruto proizvoda, danes ga ustvarjajo nekaj več kot 20 %, sledi Kitajska s približno 19 %, in samo vprašanje nekaj let je, kdaj bo Kitajska skupaj z državami tako imenovanega svetovnega juga prehitela razviti svet tudi v tehnološkem pogledu. Tisti, ki bo nadzoroval visoke tehnologije, bo vladal svetu.
Na eni strani imamo zahodne države, predvsem ZDA, ki sprožajo številne vojne po svetu, na drugi pa so države svetovnega juga, ki hitro napredujejo in zahtevajo večjo besedo pri odločanju o prihodnjem svetovnem razvoju. Živimo res v prelomnem trenutku mednarodnih odnosov. Take spremembe se dogajajo približno na vsakih 80 do 100 let. Kot kažejo zgodovinske izkušnje, je to povprečna pričakovana življenjska doba posameznih imperijev. Vprašanje je, ali bo prišlo do mirnega prehoda v nov svet ali pa bomo priče vojni, ki se lahko konča tudi z uporabo jedrskega orožja.
Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 6. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
