Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Dr. David R. Hamilton je doktoriral iz kemije. Delal je v farmacevtski industriji. Pomagal je razvijati zdravila za bolezni srca in ožilja. Navduševalo ga je, ko so preverjali zdravila in je pomagalo tudi lažno zdravilo – učinek placeba. Njegova domneva, da um vpliva na telo, je bila med kolegi označena kot šarlatanstvo, on pa se je podal na znanstveno potovanje, ven iz farmacije, da dokaže, kako hokus pokus deluje. Še danes je veliko nejevernih Tomažev, ki ne verjamejo v komplementarne metode zdravljenja. Naj preberejo to knjigo, kjer je David nanizal številne znanstvene dokaze zanje.

»Označevanje določenih prepričanj, teorij ali praks kot hokus pokus ali psevdoznanost pogosto razkriva naše nepoznavanje razpoložljivih strokovnih razprav ali raziskav o njih, pa naj gre za filozofijo, psihologijo, biologijo, fiziko, kemijo, geologijo, kozmologijo …«

Ko je bil mlajši in je mama rodila še tretjo od njegovih sester, je zbolela za poporodno depresijo. Vsak večer je pred spanjem poslušala meditacijo, ki je vsebovala sproščujočo glasbo in zvoke narave.  Pomagalo ji je. Veliko sta se pogovarjala o moči uma, tudi to ga je usmerilo, da se je njegov znanstveni interes za učinek placeba še povečal in da je izstopil iz farmacevtske industrije.

Najbolj strastno sem podčrtovala dve poglavji: Moč narave in Zakon privlačnosti. Premalo se zavedamo, pa čeprav toliko slišimo in beremo o tem,  kako nam pri vsakodnevnem stresu učinkovito pomaga narava in da ima »merljiv blagodejni fiziološki učinek«. »Raziskave kažejo, da se na naravno okolje odzovemo izjemno hitro, celo hitreje, kot lahko nanj vplivajo naši negativni spomini ali pretekle asociacije.« Že zgolj opazovanje slike narave na televiziji vpliva pomirjujoče na naše živčevje.

David piše, da je evolucija zelo počasen proces in da »človeški živčni sistem preprosto ne dohaja hitrosti sodobnih sprememb«. Piše o tem, da so sodobne stavbe, kvadratne, z velikimi steklenimi površinami, sicer prijetne za pogled, ampak na naš živčni sistem ne vplivajo dobro. Če že bivamo v takih kvadratih, priporoča, naj vanje ali okoli njih vključimo čim več naravnih elementov. »Naša biološka navezanost na naravo je tako močna, da nekateri znanstveni raziskovalci menijo, da številne težave z duševnim zdravjem izvirajo prav iz dejstva, da je naše vsakdanje okolje postalo povsem umetno. … Naša biološka zasnova nam narekuje, da imamo raje drevesa, rastline, tekočo vodo, skale in les kot sintetične materiale. Kar zadeva človeški živčni sistem, organsko vedno premaga plastiko.«

Tudi tole zveni pomirjujoče in si velja zapomniti: »Ne glede na to, kako krčevito skušamo premlevati svoje skrbi – če naravi namenimo dovolj časa, bo na koncu zmagala narava in sčasoma prevladala nad našim zaposlenim umom ter nas nežno popeljala v stanje miru.«

založba Ara

Ne zavedamo se vedno, kako pomembno je to, v kar verjamemo

 »Na univerzi v Wisconsinu je študija na 30.000 ljudeh pokazala, da je prepričanje, da stres škoduje zdravju, verjetno nevarnejše od stresa samega …« David piše, da vpliv naših prepričanj sega daleč prek ocen pri matematiki in zdravja, saj kroji velik del našega življenja. »Če verjamete, da nekaj zmorete, se boste običajno odrezali veliko bolje, kot če ste prepričani, da tega ne morete.«

Avtor piše o tem, da je vizualiziral to knjigo, ki jo zdaj beremo, in da lahko objava uspe. Na koncu je res dosegel cilj, na katerega se je osredotočil. Vendar je med željo in izidom minilo dolgo obdobje, ki je od njega zahtevalo vztrajno delovanje. In kako je našel ob vseh pedagoških, potovalnih in drugih obveznostih čas za pisanje knjige? Že tako ga ni imel, ampak je nekajkrat na teden slabo leto pisal pozno v noč, nato pa še 18 mesecev brusil besedilo. Ko je bila knjiga nared, so jo vsi po vrsti zavrnili. Sedem let po tistem, ko jo je začel pisati, jo je izdal v samozaložbi. Oktobra naslednje leto se je za njen ponatis zagrebla založba Hay House. »Pritegnil sem tisto, kar sem si želel. Vse skupaj je zahtevalo le ogromno vztrajnosti in truda.«

In kot je citiral direktorja založbe Hay House: »Potrebno je deset let, da dosežeš uspeh čez noč.«

Bi potem verjeli, da je mogoče

A fokus spreminja smer: »Od želje, da bi nekaj dosegli, preidemo k misli, da to ni mogoče, nato si to spet zaželimo in znova podvomimo o sebi, dokler na vse ne pozabimo – le zato, da se čez nekaj let spet spomnimo in obžalujemo, da tega nikoli nismo uresničili.« Toda ali bi vsi mi sanjači nadaljevali s sanjarjenjem, če bi vedeli, da usmerjenost naše zavesti dokazano vpliva na razmere v našem življenju? Bi potem hoteli ohranjati svojo osredotočenost? Bi verjeli, da je mogoče?

Še ena skrivnost je, zakaj nekaterim uspe bolj kot drugim, ki si tudi vneto želijo, so pridni … Tisti, ki se znajo bolj vživeti v želeno stvar in jo že zmorejo občutiti kot resnično, so pa res na dobri poti, da se uresniči. Skrivnost je torej v občutku.

Še na hitro o naključjih ali t. i. sinhroniciteti. Kvantnomehanski poskusi dokazujejo sinhronistične povezave, ki delujejo kot magnet, ki vleče ljudi skupaj, ne glede na to, kako malo verjetno se to včasih zdi. Saj ste gotovo kdaj pomislili na koga, potem pa vas je poklical ali pa ste ga čez nekaj dni srečali. Številni menijo, da gre za gola naključja, David ne.  Omenja Junga, znanega psihiatra, ki je že vedel, da so »nekateri dogodki več kot zaporedje, kjer ena stvar povzroči drugo, so globlje povezani, kot da bi bila njihova navidezno vzročna povezanost že od nekdaj predvidena«. Mnogo znanstvenikov dokazuje, da so ljudje in stvari veliko bolj povezani, kot kažejo fizični pojavi.

Ta knjiga ublaži skeptike, ki pa so taki zato, ker se premalo poglobijo in potem ne morejo vedeti, koliko znanstvenih raziskav potrjuje, da hokus pokus velikokrat deluje.

revija Jana