Marja Bizjak Ažman

Kaj bi gledala v knjigo, ki že sama prebuja nekaj, česar ne želim vnesti v svoje življenje, sem si mislila. Potem pa sem jo pred nekaj dnevi vendarle odprla in najprej spoznavala njenega avtorja, tibetanskega budista, ki nam osvetljuje pot do notranjega miru in ponuja učinkovita orodja, da izkoreninimo ta strah, zapisan z rdečo v naših življenjih.

Tisti, ki so najbolj prestrašeni, se najbolj zaposlijo, da se jim ni treba soočiti s strahom.  

Thich nas uči modrosti, s katerimi bomo lahko prebrodili viharje.

##PAIDBREAK##

Vietnamski zenovski menih, učitelj čuječnosti in mirovni aktivist, je svoje življenje posvetil raziskovanju človeškega trpljenja in poti do notranjega miru. Kot eden najvidnejših predstavnikov angažiranega budizma je verjel, da resnična duhovnost ne pomeni umika iz sveta, temveč zavestno in sočutno delovanje v njem. Njegova dela, med njimi knjiga Strah, nas vodijo k razumevanju naših najglobljih čustev in k iskanju miru v sedanjosti. 

Umirjeni vidite globlje

Thich ve, da vsi  hitimo. Piše, da je nujno »prenehati hiteti za vsemi stvarmi. Tudi če niste razdraženi, jezni, prestrašeni ali obupani, se še vedno ukvarjate s tem ali onim delovnim projektom ali razmišljate o tem ali onem, zato niste mirni«. Piše, da je dobro, da se še posebej takrat, ko nismo napeti, urimo tako, da se z mislimi »vrnemo k čudesom sedanjega trenutka«. Ker »ko je vaš um umirjen, vidite globlje«.

»Ustaviti se in globoko pogledati pomeni isto.« Ko se na nekaj osredotočimo, se ustavimo. In osredotočajmo se na pozitivno, priporoča. »Če poglobljeno pogledate na svoj položaj, boste videli, da imate še vedno na voljo približno 80 odstotkov stvari, ki so pozitivne, s katerimi ste lahko v stiku in v katerih lahko uživate. Torej ne bežite. Vrnite se v sedanji trenutek in s tem gojite osredotočenost.«

MK

Kot namakanje fižola

Ko se ustavimo, postanemo gospodar svojega telesa in uma. To, da nas razmišljanje ves čas pošilja v preteklost in prihodnost, je znak, da se ne znamo ustaviti. Misli, ki nas spravljajo iz ravnotežja in strašijo, ves čas plešejo okrog nas. »Ko se pojavi misel, jo pozdravite in se potem takoj poslovite od nje … um preusmerite v sedanji trenutek in se zavedajte svojega telesa.« Proces je podoben namakanju fižola.

Fižol pustite, da se namaka, in voda bo sama pronicala vanj, postopoma se bo prepojil z vodo, nabreknil in se zmehčal. Enako velja za nas. Ko opustimo misli, jih s pozdravom odslovimo, se bo napetost počasi sprostila. In vsakič znova, ko bomo v zatišju pred viharjem – ker viharji ves čas prežijo na nas – lahko vadimo čuječnost.

Lahko preživimo

 Tisti, ki so najbolj prestrašeni, se najbolj zaposlijo, da se jim ni treba soočiti  s strahom. Eni gledajo v zaslone, drugi morda v knjige, a s tem samo zapolnjujemo pozornost. Menih piše, da tlačimo strah. »Svojemu strahu, žalosti in depresiji ne odpremo vrat, saj nočemo, da bi se pojavili … Kratkočasimo se na veliko načinov, še zlasti z gledanjem televizije.« Kako si lahko pomagamo, kadar nas je strah? Ena od metod, za katero ste gotovo že večkrat slišali, je trebušno dihanje. Preprosto preusmerimo pozornost v dihanje s trebuhom. A to ni lahko, ko smo v viharju čustev, zato je dobro, da vadimo prej.

Čeprav so čustva globoko zakoreninjena v nas, smo jih sposobni preoblikovati. In mi smo veliko več kot čustva. »Če v kritičnem trenutku, ko je prisotno silovito čustvo, vemo, kako najti svoje zavetje, če torej znamo petnajst minut vdihovati in izdihovati ter se osredotočati na dvigovanje in spuščanje trebuha, se bo čustveni vihar polegel in vedeli bomo, da ga lahko preživimo.« In ko to usvojimo, nas ni več strah. Ko se bo naslednjič pojavilo močno čustvo, bomo vedeli, da ga lahko preživimo.

Nož v srcu

 Še tole sem si podčrtala: »Če vam uspe, da v srcu najprej najdete nož in ga odstranite, lahko pomagate najti in odstraniti nož še iz src drugih ljudi … Dokler se oklepate svoje bolečine, se ta povečuje in postaja tako velika, da želite kaznovati ljudi, za katere menite, da so izvir vašega trpljenja.« In kako boli, ko nad nas zlije svoj strah nekdo, ki nas ima rad. Ampak če se le da, imejmo v mislih, da je grob do nas, ker sam trpi in ni našel poti, kako preoblikovati svoje trpljenje, zato je ves strah, jezo in bes izlil na nas.

Ali ima sploh to pravico in koliko časa naj to trpimo? Mu bom povedala svoje nazaj? In kaj bom s tem dosegla? »Če se na nasilje odzovemo z nasiljem, povzročimo le še več nasilja, še več nepravičnosti in še več trpljenja, ne le tistim, ki jih želimo kaznovati, ampak tudi sebi.« 

Menih pravi, da ta modrost živi v nas. Ampak kako naj jo uporabim, ko sem sama besna? Zakaj moram biti vedno jaz »močna«, sočutna? Kaj pa drugi? Menih nas vse poziva, da vadimo umirjanje in osredotočanje uma, da »zalivamo semena modrosti in sočutja, ki že obstajajo v nas«. Priporoča, da se čim več pogovarjamo in da ko nas nekdo prizadene, ga vprašamo, naj nam pojasni, da ga bomo lažje razumeli.

Tukaj sem zate

 Tole mi je tudi všeč, kar je napisal: da lahko žalost, strah in depresijo – ki so neke vrste odpadki, a del resničnega življenja – ne zavržemo, ampak kompostiramo, da bodo iz tega zrasle rože. »V budizmu opažamo, da so vse mentalne strukture – vključno s sočutjem, ljubeznijo, strahom, žalostjo in obupom – organske sestave. Nobene od njih se nam ni treba bati, saj je preobrazba vedno mogoča.«

Obstajajo mantre, nekakšne čarobne formule, ki lahko popolnoma spremenijo situacijo. In ko bo vaš dragi ali draga v stiski in bo v vas metal grde besede, je najboljše, kar lahko ponudite – ne le njemu, sebi – svojo prisotnost: »Draga/i, tukaj sem zate.« Menih pravi, da to dela čudeže. Poskusite lahko tudi tako, da rečete sami sebi: »Tukaj sem zate.« Ker »skrb zase, ponovno vzpostavljanje miru v sebi, je osnovni pogoj za nudenje pomoči nekomu drugemu«. No, to si pa lahko dvakrat podčrtamo vsi skupaj.

Ko bomo deaktivirali bombo v sebi, jo bomo lahko tudi v drugih. K temu pa bo pomagalo vse zgoraj podčrtano, predvsem pa vaja čuječnosti vsak dan. »Vsak dan bi morali biti v stiku s tistim, kar je lepega in zdravilnega v nas in v naši okolici.«

revija Jana