Andrej Križ

Enaindevetdesetletnega Alojza in dvainosemdesetletno Anico Ažman že skoraj petinšestdeset let vežejo globoka ljubezen, predanost, povezanost, skrb drug za drugega in spoštovanje. Njun odnos je iskriv, nagajiv, še vedno rada zaplešeta, veliko se šalita in pogovarjata. Spremljata dogajanje v svetu, na tekočem sta z vso problematiko svoje države, njuni pogovori se pogosto vrtijo o sorodnikih v Sloveniji ali pa so obrnjeni v preteklost. Ogromno se jima je zgodilo!

Odnosi

Ljubezenska zgodba: Spoznala ga je na počitnicah, pustila fanta in pobegnila

On je vsaj dvakrat zrl smrti naravnost v oči: ko je po vojni z družino stal pred strelskim vodom, pa so jih zadnji trenutek rešili, in ko ga je zasulo v nemškem rudniku. Skupaj z Anico sta kmalu po tistem, ko sta se spoznala in ni bilo dovoljeno zapuščati Jugoslavije, čez Karavanke šla v tujino za lepšim življenjem.

»Dobro se počutiva, o letih ne razmišljava in poskušava čim bolj uživati življenje,« sta povedala pred nekaj tedni, ko sta obiskala domače. V Slovenijo se vračata vsaj enkrat na leto in svojcem vedno z veseljem pripovedujeta zanimive zgodbe iz svojega bogatega življenja.

Tale bi pa k meni pasala

On je Jeseničan in ona Mojstrančanka. Spoznala sta se, ko je bilo njej komaj osemnajst in njemu sedemindvajset let. Alojz se še natančno spomni trenutka in dneva. »Bil je četrtek in Anica se je peljala z mamo v Mojstrano, jaz pa v Rateče k sestri. Takoj sem opazil to brhko dekle in si mislil: Ta je pa taka, da bi k meni pasala,« se spominja njunega prvega srečanja. Usoda je poskrbela, da sta se naslednji dan spet srečala. »Ko sem odhajala od frizerja, sem se zunaj zaletela naravnost vanj,« se ljubeče nasmehne Anica. Alojz je takoj zagrabil priložnost in jo povabil v Rateče na ples. »Počakal me je, da ob desetih končam službo. Zunaj je zapadel sneg in jaz sem se kar v salonarjih podala v noč.«

Andrej Križ

Čeprav sta plesala, sta se tisto noč tudi veliko pogovarjala in ugotovila, da sta si namenjena, predvsem pa, da si želita enakih stvari. Dogovorila sta se, da se bosta poročila in odšla v tujino. Alojz tako ali tako ni mogel najti primerne službe, ona pa doma tudi ni videla prihodnosti in je že od malega hotela v svet. Težava je bila edino, ker v tistem času ni bilo dovoljeno zapuščati Jugoslavije, težko je bilo dobiti potni list, zato je bilo treba čez mejo ilegalno, a nadzor je bil velik. »To je bil komunistični čas, nikamor nisi smel. Če si samo pogledal Karavanke, si že bil politični emigrant,« se spominja Anica.

Alojz je s tem že imel izkušnje, saj se je zaradi mamine bolezni takrat ravno vrnil z dela v Nemčiji. Ker je bila pri njegovih doma stiska s prostorom, Anica pa je imela svojo sobo, se je že dva dni po prvem zmenku preselil k njej. Prodal je motor, ki si ga je kupil z denarjem, prisluženim v Nemčiji, da sta si kupila obleko, in se tri mesece pozneje poročila. Nekaj denarja pa sta prihranila za pot, ki sta jo tajno načrtovala.

Čez Karavanke v Francijo

V majhen kovček sta pospravila lepša oblačila, da bi jih njun prijatelj pozneje poslal za njima, v nahrbtnik pa pospravila rezervna oblačila, da ne bi pritegovala pozornosti, saj sta se od doma odpravila oblečena za v hribe. Ogromno tistih, ki so si tako želeli v tujino kot onadva, je bilo neuspešnih, Alojz je pa kar dobro vedel, kje morata prečiti, da bosta najmanj opažena. »Splezala sva čez tri hibe, na koncu še čez Stol, da sva srečno prišla do Avstrije,« se spominja Anica.

Na kmetiji ob poti sta se preoblekla, oblačila pa pustila kmetom. V restavraciji sta pozajtrkovala in lastnik krčme jima je na skrivaj zamenjal nekaj jugoslovanskega denarja, ki jima je ostal od prodaje motorja, za takratne šilinge. »Ves čas sva se pogovarjala, da bova šla v Francijo, pa je Lojz malo narobe pogledal na zemljevid.« Morala bi priti v Avstrijo bolj zahodno, zato sta se potem z vlakom odpeljala do Salzburga in tam dva dni prespala v hotelu ter se izdajala za turista, kar ni bilo tako težko, saj je Alojz tekoče govoril nemško. Njun naslednji podvig je bil, da sta neopaženo prečila nemško mejo, tam pa je bilo že bolj domače. Z vlakom sta se odpeljala do mesta Karlsruhe v neposredni bližini meje s Francijo, naprej pa šla peš.

»Nisva smela vzbujati pozornosti, saj so bile ob meji vsepovsod kontrole, midva pa seveda nisva imela papirjev,« pripoveduje Anica. Nekako sta našla najmanj varovano točko ter ob dveh ponoči neopažena, vsa premražena, lačna in žejna končno prišla v manjše mesto v Franciji. S hrano in pijačo jima je sredi noči pomagal pek, pri katerem sta prosila za vodo, zjutraj pa sta se zglasila na policijski postaji in zaprosila, ali lahko ostaneta v njihovi državi. Ko sta naslednji dan dobila odgovor iz Pariza, da lahko, ampak se morata javiti v Strasbourgu, sta si končno oddahnila. Danes, ko zgodbo poslušamo s toliko distance, si težko predstavljamo, kako nevarna in tvegana je bila pravzaprav njuna pot. V stresu in strahu, a z zaupanjem drug v drugega in v to, da gresta boljšemu življenju naproti, sta vztrajala pri svojem cilju. »Redki so imeli tako srečo,« priznava Anica.

Končno svobodna

Policisti so bili tako prijazni, da so zbrali denar in jima kupili vozovnici za vlak do Strasbourga, kjer sta se takoj zglasila na ministrstvu za notranje zadeve. Imela sta srečo, da je Alojz že čez nekaj dni začel delati v tovarni, kjer so izdelovali tiskarske stroje. Zatočišče pa sta za nekaj dni našla v domu za brezdomce. Ker so bile tam razmere res slabe, je Alojz svoji ženi preko znanke Slovenke uredil, da je čuvala njeno hčerko in pri njej tudi spala, dokler si nista ob njegovi prvi plači najela stanovanje. Anica se je tudi hitro znašla – med drugim je delala v restavraciji, pa v tovarni čokolade, potem pa se je dolga leta do upokojitve pravzaprav ukvarjala s knjigami, sprva v tovarni, kjer so jih vezali, upokojitev pa dočakala v podjetju, ki je popravljalo stare državne knjige. S to svojo veščino je popravila tudi nekaj starih slovenskih, že skoraj razpadlih knjig, ki so tako našle novo življenje, in jih podarila nečaku. Alojz pa je službo zamenjal le še enkrat.

»Ko sva prispela v Francijo, sva se nekako osvobodila. Nihče te ni več nadzoroval, lahko si delal, kar si želel.« Naučila sta se jezika in se zlila z domačini. Nikoli nista izstopala, prijatelje pa sta našla med Francozi. Domov v Slovenijo se dolga leta nista mogla vrniti, vse dokler nista dobila francoskega državljanstva in potnih listov. Anica je bila vseskozi zelo bolehna, zato, žal, nimata svojih otrok, sta pa v Sloveniji vzela za svoje nečaka in njegovo družino in se k njim vsako leto z veseljem vračata ter se jih veselita.

Lepo živiva

Ker torej nista imela družine, sta si življenje popestrila drugače. Med tednom sta oba trdo delala, ob vikendih pa sta potovala in raziskovala. Prepotovala sta Francijo, Nemčijo, Dansko, Švedsko, Italijo, Švico. Veliko sta plesala, ob sobotah zvečer sta v bližnji nemški Kehl hodila na zabave, ker so bile cenejše kot v Franciji. Alojz je občudoval svojo lepo ženo. »Vse, kar sem lepega dobil, sem ji kupil.« Točno se še spomni, kako je bila videti v kakšni lepi obleki, ki jo je kupil. Poleg tega sta kupila šivalni stroj in Anica si je sama šivala oblačila. »Ljudje so mislili, da imava veliko denarja, ker sem bila vedno čedno napravljena. Imela sem lepe puloverčke, nosila salonarje, rada sem bila lepo oblečena,« se spominja.

Zdaj, v starosti, ima malo večje izzive z zdravjem in jih pogumno premaguje, Alojz pa razen tega, da so mu zamenjali oba kolka, zaradi česar težje hodi, večjih težav nima, razen morastih sanj, ki ga vračajo v njegovo zgodnjo preteklost, ko je bil dvakrat tik pred tem, da umre.

Dvakrat je zrl smrti v oči

Prvi dogodek se je zgodil takoj po vojni. Zaradi verjetnih nemških korenin – pred vojno so se pisali Aschman – sta oče in njegova sestra med vojno morala na delo v Avstrijo. Oče je vozil vlake, zato mu k sreči ni bilo treba v vojsko, ker so tak kader potrebovali. V Avstrijo pa so v šolo odpeljali tudi sedemletnega Alojza; sicer se je vsake toliko vračal domov, v šoli pa je vseeno ostal do konca vojne, ko ga je sestra poiskala in sta se skupaj peš odpravila v Slovenijo. Alojz ima še danes občutek, da sta hodila vsaj tri dni. Na slovenski strani ju je prepoznala neka ženica in jima pomagala do doma k mami, saj so se tam naokrog odvijali hudi zadnji boji.

Zaradi njihove povezave z Avstrijo so vse tri odpeljali v Kočevski rog. Tisti partizani, ki jim je mama vso vojno pomagala, jih skrivala in zdravila, so jih iskali, da bi jim pomagali. Alojz se ne spomni več natančno, koliko časa so bili v Kočevju, trenutka, ko je stal pred strelskim vodom in zrl v jamo z mrtvimi, pa ne bo mogel izbrisati do konca življenja. Travma, ko je kot otrok gledal smrti v oči, se mu je zažrla globoko in mu še danes ne da mirno spati. Nekdo, ki je imel dolgo roko in veliko veljave, je posredoval zanje, da so se v zadnjem trenutku rešili in končno vrnili v svoj dom, kjer ni ostalo ničesar in so morali vse začeti znova.

Drugi dogodek pa se je zgodil mnogo let pozneje, v njegovih zgodnjih dvajsetih letih, še preden je spoznal Anico, na delu v nemškem rudniku, ko ga je skupaj s sodelavci zasulo. Tri dni so bili živi zakopani pod zemljo, v veliki negotovosti, ali bodo sploh še kdaj videli sonce. »Ljudje so od strahu osiveli,« se spominja. »Mene pa ni bilo tako strah, vseskozi sem razmišljal, kje bi lahko prebili, naredili luknjo, da bi se rešili,« pravi. Na koncu se je sicer vse srečno končalo, a spomin na dogodek je v njegovi podzavesti ostal in se ponoči včasih vrača.

Skupaj sva prišla, skupaj bova odšla

A večino noči je seveda kljub vsemu mirnih, še lepši pa so dnevi. Z Anico sta še vedno aktivna in vse počneta skupaj. Zadnje čase sta več doma, delo pa si porazdelita. Vsako soboto ob pol sedmih zjutraj se Alojz odpravi na trg, da dobi svežo zelenjavo, ki jo sicer hitro pokupijo, potem pa skupaj vse lepo razporedita. Vsak dan vse pospravita, on lika, sesa, odnaša smeti, kaj popravi, če je treba, ona pa napravi vse drugo v gospodinjstvu in skuha kosilo. Po kosilu malo posedita, se pogovarjata, potem gresta na sprehod, zvečer pa spet klepetata tja do polnoči.

»Vse naju zanima, spremljava vse, kar se dogaja, in potem 'obirava' svetovno situacijo,« se smeji Anica. Recept za dolgo življenje, pravita, je normalno jesti, se veliko sprehajati ali kolesariti, dovolj spanja, ob težavah pa poiskati pomoč in se pozdraviti. Nikoli nista razmišljala, da bi se vrnila v Slovenijo, čeprav rada prideta. Kar sama se pripeljeta s svojim twingom. »Potujeva v svojem tempu, po predpisih. Nečak pravi, da bi prišel po naju ali pa naj prideva z vlakom. Enkrat sva šla, pa ugotovila, da to ni za naju, in tako se še vedno pripeljeva z avtom. Potem pa se spet rada vrneva. Toliko časa sva že v Strasbourgu, da sva tam našla svoj dom in pognala korenine. Tako kot sva šla skupaj v tujino, se bova z roko v roki, ko pride čas, upam, da, podala tudi v nebesa,« s prijaznim nasmeškom zaključi Anica.